Humoren pogled na death metal in goregrind je že dolgo uveljavljena formula, ki pa vsekakor še danes deluje. Ta se uresničuje predvsem v izmenjavanju introv in outrov s pogovori iz filmov (predvsem grozljivk) ali drugih virov ter brutalne glasbe. Prav to pot je ubral projekt Gorged Afterbirth iz Pensilvanije. Na naslovnici lahko vidimo do prepoznavnosti iznakažen obraz trupla na kartonu mleka, kot počnejo to za izginule ljudi ob ironičnem naslovu Got Gore?, ki jasno parodira ameriško frazo Got Milk? Kljub dejstvu, da izgleda album po svojih zunajglasbenih značilnostih bližje goregrindu, je dejansko glasba dosti bližja brutal death metalu, z bolj razdelanimi riffi, čistejšim zvokom in skoraj razumljivimi vokali.

Gorged Afterbirth so projekt, ki je aktiven že celih 15 let, v katerih so izdali le dva full-length albuma in par splitov. Skromnejša diskografska aktivnost pa še ni sinonim za slabšo kakovost glasbe, tako so tudi albumi ameriškega banda kakovostni proizvodi. Ob začetku lahko seveda zaslišimo zgoraj omenjen intro iz neke grozljivke, ki eksplodira kmalu v mešanico blastbeatov in brutalnega guturala. Glasba je vsekakor nasičena z groovom, z občasnimi prehodi v slam, z občasno uporabo pitch shifterja pa zagotavljajo in zahtevajo fizičen odziv poslušalca. Ne gre tu za zamorjeno, čim bolj obskurno glasbo, temveč za pravi žurerski death metal. Temu seveda prispeva tudi humoristični odnos do glasbe, uresničen predvsem v zadnjem intru/outru albuma. Got Gore? traja 25 minut, ki pa minejo kar hitro in nikoli ne zapadejo v dolgočasnost.

Ob današnji nasičenosti trga s številnimi manjšimi skupinami in neskončnimi morji izdanih plošč postane vrednotenje tovrstnih izdelkov vedno težje, predvsem iskanje določenih edinstvenih, individualnih lastnosti tovrstnih zasedb; te se najbolj pogosto kažejo v naboru zunajglasbenih referenc, ki jih bodo uporabljali, naj si bodo to utrinki iz vsakdanjega življenja / politike / aktualnosti, že način uporabe teh za razne intre / merch ali besedila in naslovnice je nekako standardiziran. S tem nikakor ne trdim, da bi bila ta glasba manj vredna, a jo gre poslušati na drugačen način: brutalna glasba, 25 minut čiste zvočne agresije, brez posebnih umetniških presežkov.

Skratka: množična produkcija glasbe nikakor ni slaba stvar, prav tako tudi vzpon manjših neodvisnih založb, ki že približno od 80. let prejšnjega stoletja nudijo možnost manjšim bandom, da lahko delijo svojo glasbo malo širšim množicam, ki bodo že same odločile, kaj je vredno obstanka in kaj ni. Tudi v tem stoji lepota tako podzemeljskih struj glasbe, kjer ima vsakdo lahko možnost izražanja, ne glede na predhodno ekonomsko stanje, v nasprotju z bolj komercialnimi zvrstmi, kjer smo vedno bolj priča »pay to play« filozofiji.