Isolant predstavljajo novost v mojem albumu poznavanja metala, tako po imenu kot po glasbi. Skupina iz ZDA, ki letos praznuje deseto obletnico svojega obstoja, je do zdaj izdala zgolj dva EP-ja. Njihovo glasbo zvitki Metalskih arhivov opisujejo kot industrial doom/death metal. In ravno eksperiment spajanja dveh meni zelo ljubih, vendar na prvi občutek težko združljivih žanrov dooma in industriala – je pritegnil mojo pozornost. Letos in očitno zgolj na kaseti izdan EP Drain sestavlja šest pesmi v skupni dolžini nekaj manj kot pol ure.

In kaj nam ponuja? Pri uvodni The End Begins Me počasne, s čistim zvokom in dobro slišne kitare ob počasnem beatu ritem mašine odprejo vrata razumljivemu, vendar kot iz globin vodnjaka zvenečemu strašljivemu growlu. Zvoki nedistorziranih kitar, ki se vsake toliko pojavijo na kratko, zadajajo stanju strašljivosti, ki ga ustvarjajo preostala glasbila ter petje, klofute nekakšnih cikličnih pljuskov neprijetne zadetosti. Glasba in petje se ne prepletata, marveč dopolnjujeta, vendar se zelo dobro dopolnjujeta. Kitare ohranjajo primat v glasbi. Zanimiva je kompozicijska struktura, v kateri si glasba in vokal brez dramatičnih ali očitno opaznih prehodov podajata položaj dominantnosti.  

Drown in Ash se začne z elektronskimi zvoki in ritualno zvenečim odmirajočim vokalnim recitalom z globokim čistim vokalom. Ko globoki growl ob spremljavi počasne električne kitare povzame zapeto s čistim vokalom, se pesem premakne v dimenzijo industrial strašljivosti. Pri ustvarjanju občutka strašljivosti v pesmi najpomembnejšo vlogo igrajo električne kitare, ki se predvsem z igranjem zarjavelo jokajočih akordov odlično povezujejo zdaj z igranjem ritem mašine, zdaj z vokalom. V zadnjem delu pesmi se občutek strašljive napetosti čedalje bolj stopnjuje, k čemur največ pridoda hitrejše hropeče petje, ki ga spremlja jokajoče strašljivo igranje kitar. Kot začne tudi konča pesem recital z mračnim čistim moškim vokalom.   

Začetek Death Pulse rušilno odpre povsem zarjavel in zamazan growl (kakršen bi bil lahko v ponos najbolj zadrtim oblikam funeral dooma) ob zvokih napetost ustvarjajočih samplov bobnov in zadušeno jokajočih zvokih kitar. Dvig tempa žaganja kitar in zvoki glasov pesem iz predstavljene glasbene hitrosti, ki jo je mogoče opisati kot upodobitev korakov omamljenega in otopelega večtonskega jeklenega slona, prestavijo v doom hitrost (in dimenzijo širine) izkazovanja krikov jeznega besnenja v daljni galaksiji, ki jih je vseeno mogoče slišati tudi na planetu Zemlja. Sledi spektakularen glasbeni prelom, ko vse tisto, kar je bilo v pesmi umazanega in zarjavelega, kot veter v galaksiji odpihne del pesmi, v katerem utihne vse, razen tihih in »drobno« zvenečih zvokov elektronike ob v ospredje potisnjenem in kristalno čistem igranju tonov klaviatur. Prehod iz podzemnosti v kozmičnost. Od tu naprej je vse mogoče. Tudi če igranje klaviatur deluje kanček žalostno, zvoki glasov v ozadju ustvarjajo atmosfero optimizma. Ušesa kar prosijo, naj se (po uvodu) taka atmosfera ne konča. Gre morda na začetku za prikaz zadnjih muk telesa pred nastopom smrti in nato za občutek olajšanja telesa, ko se netelesno-živo odtrga od njega in ga pusti v miru? Morda, glede na naslov pesmi, mogoče.

Lamentation – začetna, s kitarami in bobnanjem ustvarjena atmosfera funeral doom zatohlosti se počasi in brez besed plazi skozi in mimo poslušalčevih ušes. Zvoki kot iz daljave slišnega zamolklega bobnanja poslušalca spodbudijo k čuječnosti in pričakovanju, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo … Vendar se ne, pesem deluje kot atmosferična predpriprava na tisto, kar sledi.   

Njej sledeča Inner Tomb žal ne predstavlja nadaljevanja oziroma nadgradnje glasbenih motivov, kakršne je ustvarila Lamentation, saj se začne kot odsekan, z elektro elementi nabit počasen doom, utemeljen na slabo razumljivem prepevanju oziroma žebranju z odmevajočim se čistim vokalom in počasnem igranju kitar. Na srečo pesem ne ostane zgolj pri ponavljanju te slike, marveč se z vključitvijo razumljivejšega growlanja in intenzivnejšega kitarskega žaganja razživi. Glasba začne izžarevati jezo in še nekoliko hitrejši bes, tako da se tempo skozi pesem celo stopnjuje in tam, kjer se glasba pri tem ustavi, to storijo vokalni vložki. Na koncu se oba tempo dvigajoča dela lepo združita in ustvarita celo nekakšno zanimivo melodiko. Pesem zaključi zvok tišine glasbil ob kratkem recitalu nekaj besed počasnega čistega vokala.

Zadnja pesem Drain zaradi precejšnje intenzivnosti tempa kitar kot ponovno njihovega jokajočega zvoka zveni napeto, zaradi growla in spremljajočih zvokov glasov tudi strašljivo. Večji del pesmi predstavlja pošten strašljiv doom, pri katerem je elektroniko mogoče z ušesom zaznati zgolj zaradi samplov bobnanja, in zato tudi ocenjujem, da bi pesem lahko čisto spodobno obstajala tudi brez tistih nekaj ostalih zvokov elektronike, ki se prikradejo vanjo.     

Isolant tako nudijo glasbo, ki na netipičen način s pomočjo elektronike in samplov ustvarja doomovsko strašljivost. To jim uspeva na dober in zanimiv način, saj pokažejo, da strašljivost ni nekaj, na čemer je mogoče graditi zgolj z rabo doomovskih kanonov preteklih desetletij, marveč se jo da ustvarjati tudi na sodobnejše in manj ortodoksne načine. Tako spoznanje me veseli, saj tehnično kaže na to, da se naš ljubi doom razvija naprej.