Verjamem (ali mogoče bolje: rad verjamem), da ima vsaka glasba svoj kraj maksimalnega učinkovanja. Vendar je te točke – ki so lahko vezane na določen kraj poslušanja ali pa le na ambient, ki poslušalca obdaja – težko najti, sploh pa so velikokrat tam, kjer jih nikakor ne bi pričakoval.

Torej, pred kratkim sem s sabo na morje vzel novi album norveških black metalcev Khold in mislim, da sem našel to točko prav tam, sedeč pred šotorom, opazujoč ptice in mimoidoče ljudi. Kontrast, kot je sicer jasno, je pomembna in močna zadeva.

Kakorkoli že, album Hundre Ar Gammal bi najlažje opisal s popularno skovanko 'black 'n roll'. Udarni preprosti riffi, ki bodo domači tako poznavalcem novih Satyricon kot Darkthrone in vseh njihovih izpeljank, ritmi ustvarjajo tisti tipičen rock and roll občutek, album pa izpade izredno poslušljiv. K dinamiki veliko pripomorejo tudi vokali, ki so na tem albumu precej v ospredju in občasno celo vodijo skladbo, kot na primer pri skladbi Straff, ki je verjetno vrhunec albuma – in kot takšna seveda pozicionirana kot zadnja na albumu. Vsa besedila so v norveščini, vokal pa sicer precej razumljiv, ta dvojnost pa (seveda ob nepoznavanju norveščine) verjetno še dodatno doprinese k zgoraj omenjenemu dejstvu, da vokali na več mestih delujejo bolj 'melos' kot 'glas, ki poje/kriči besedilo.' V takšni in drugačni formi si takšnih vokalov v black metalu lahko želimo le še čim več.

Skratka… Hundre Ar Gammal je dinamičen in močan album, glasba je udarna, brez kontrastov in nasprotij na kateri koli ravni že si jo vzamemo… V tem pa je seveda čar in osnovni princip Khold kot zasedbe.