Tokrat zgolj kratek uvod: gre za drugo, zgolj malenkost več kot pol ure trajajočo ploščo četverca z Danske, s katerega glasbenim opusom se doslej še nisem srečal. Kot je prikazano v Metalskih arhivih, naj bi bila plošča izdana na vinilu. Glasba zbuja skomine po ... dobri, stari Sepulturi.

Najprej nas po glavi udari Dead for the Rest of Your Life s plemenitim zvokom mogočnih kitar in ostrim zvokom bobnov. Pesem ravno skozi že skoraj od začetka prisoten, ne prehiter stampedo ritmičnega bobnanja najbolj zažari v ušesih. Vokal je razumljiv, zveni suho ter surovo in na trenutke poseže po nekoliko nižjih oktavah. Prav zaradi opisane sozvočnosti glasbene in vokalne komponente pesem slastno, brez napornega prediranja ušesnih varnostnih sistemov pred slabo glasbo steče po ušesih. Poštena doza kitarskih solaž v pesmi jasno pokaže, da slednje niso tam v vlogi rokokojskega dodatka, marveč zato, da celotni glasbi pridajo svojstveno obliko izražanja ... Več in drugače kot pri dobri, stari Sepulturi.

Sledi naslovna The Perfect Killing Machine, v kateri skupina že od samega začetka skozi udarne riffe in kitarske solaže pokaže svoje glasbene bravuroznosti. Joj, kako prijetno zveni vokal, ki spominja na najboljša leta petja Maxa Cavalere. Solaže, ki se zarijejo v pesem, slednjo primeroma kot predhodnico glasbeno nadgradijo in jo spravijo v dimenzijo ustvarjanja občutka, da poslušamo glasbo »melodične stare Sepulture«. Mar to zveni čudno? Sploh ne, pravzaprav zveni odlično. Poleg The Perfect Killing Machine so moja ušesa najbolj uživala ob poslušanju Before the Storm. Gre za suh thrash, ki gradi na »catchy« kitarskih žagajočih riffih srednjega tempa in krasni kitarski melodiji, ki deluje kot nit, ki povezuje riffe z bobnanjem in petjem.

Edina pesem na plošči, za katero ne vem točno, kam bi jo uvrstil, vendar sem prepričan, da bi plošča enako odlično zvenela tudi brez nje, je The Omnious Symphony. Gre za melodičen, nekoliko powermetalsko otožno-baladno zveneči instrumental in to je tudi vse.

Pri Wreck of the Past že na začetku očara udarec igranja bas bobnov in po ušesih milozvočno žagajočih kitar. Nekateri deli igranja kitar na trenutke (morda) malenkost spominjajo na kitarske prijeme, ki so poslali Metallicino pesem The Four Horsemen v galaksijo nesmrtnosti. Vokal je močan in drugače kot pri ostalih pesmih zveni celo nekoliko kričeče. Vse skupaj kar kliče po moshanju. Po vsem zapisanem lahko dodam le še, da je res lepo, ko se poslušalec skozi glasbo zave, da ga enostavni in neposredni kitarski akordi udarjajo v glavo s strani, medtem ko ga bobnanje suva v tilnik in vokali butajo neposredno v glavo. Glasbeni zaključek pesmi je zložen celo tako, da kar kliče po tem, da ga poslušamo še enkrat in še enkrat. Testosteronsko, močno in mogočno (oziroma kot bi trdili zagovorniki modernih medlih permisivnih new-agerskih teorij »toksično-moško«). Fuck Yeah!

V nasprotju s svojo predhodnico nekoliko počasnejša Imagination of the Fake bolj kot orodje izražanja moči in sile služi kot medij prikaza bogastva tehničnosti thrasha. Vokal deluje jezno in mogočno. Kombinacija glasbenih mehanizmov in vokalnih prijemov tako pesem ne razvije v poziv k razmetavanju po plesišču, marveč k uživanju ob kimanju z glavo. Povsem ok. Od zadnje pesmi na plošči Fragments of Eternity sem zaradi položaja, ki ga slednja ima, pričakoval nekaj več (morda še zadnji pošteni šus v glavo – tako za spomin), kot sem na koncu dobil. Saj je v gabaritih thrasha čisto spodobna pesem, žal pa po kakih posebnih odlikah od slednjih nikjer in v ničemer ne izstopa.

Ja, včasih okorelo metalsko uho potrebuje obliž za stare rane, kakršne so mu bile zadane s kadrovskimi spremembami v Sepulturi. Takrat kot učinkovit obkladek prav pride poslušanje The Perfect Killing Machine od Lipid. Ja, to ni Beneath the Remains in tudi ne Arise, je pa dober približek Chaos A. D., kar je čisto dovolj dobro. To niso kakšni Ektomorf, to so Lipid, ki igrajo svojo glasbo, ki lahko več kot zgolj zadovoljuje glasbene potrebe ljubiteljev stare Sepulture. Sam morda pogrešam »hit« oziroma najbolj prepoznavno,»res boljšo od ostalih« pesem na plošči, ampak odločitev o tem, ali se taka pesem nahaja na plošči ali ne, prepuščam poslušalcem in poslušalkam.