Sam sem ljubitelj okultnega black metala oziroma, natančneje povedano, black metala, katerega tematika in besedila iščejo navdih v resnejših študijah magije, mitologije ter drugih paranormalnih sferah za razliko od običajnega primitivnega blatenja božjega imena in hvalnic hudiču. Tako me naravno pritegnejo skupine, katerih ime v tem primeru izvira iz kabale oziroma natančneje iz Shem ha-Mephorash, imena boga, ki se ne sme izgovarjati. V kabalističnem kontekstu je tudi naslov drugega albuma pričujoče štiričlanske švedske skupine Mephorash. Sicer pri albumu Chalice Of Thagirion ne gre za možganske štrene parajočo glasbeno-filozofsko manifestacijo v stilu Deathspell Omega in podobnih, pač pa je okultistični pridih le olepšava in začimba za ljudomrzno in sovražno muziko.
Začetek albuma poskuša prestrašiti s precej klišejskim zvokom korakov, odpiranja vrat ter otroškega joka, nato pa udarijo mesarski riffi. Ne morem si pomagati, da se mi ob teh zvokih ne bi prikazovala scena, kako razsrjena mama neusmiljeno premikasti nebogljeno neželeno dete, ki jo ponoči s svojim dretjem ne pusti spati.
Celotna zadeva se glasbeno nadaljuje v nasilnem, udarnem in sovražnem duhu, z nebrzdanim tempom blast beatov, rahlo melodičnimi riffi, ki brezsramno flirtajo z Watain, divjimi menjavami ritma med valčkom smrti in hudičevskim tangom ter gnusnimi hreščečimi vokali, ki v ušesa poslušalca bljuvajo bogoskrunske grdobije. Skratka, viže delujejo kar prijetno in domače. Težko bi bilo tekom albuma najti kaj inovativnih prijemov ali ekstra presunljivih trenutkov. Kakor stari ljudje pravijo: dobrega recepta pač ne spreminjaš; to velja tudi v primeru Mephorash. Na splošno je zadeva nabita s kvalitetnimi in prijetno ogabnimi riffi, iz nje pa veje energija, ki poslušalca ne pusti spokojnega, temveč ga znervira in spodbuja k početju nevarnih ali vsaj prepovedanih stvari. To naj bi tudi bil namen black metala.
Vsa zadeva pa vseeno ni tako rožnata oziroma črna in tako moram popljuvati nekaj detajlov, ki kvarijo stvaritev. Prva stvar so že na začetku omenjeni kvazi grozljivi zvočni učinki in sampli, od dežnih kapljic z grmenjem do žebranja menihov in podobnih neumnosti – vse to je balast in deluje neprimerno bolj komično, kot so ustvarjalci želeli. Moteče ter kanček debilno deluje tudi množina izkričanih »Hail!« tekom refrena v komadu Corpus Christi; je to nacistična parada ali kaj, zaboga?! Z izjemo teh občasnih motenj pa je Chalice Of Thagirion všečen, čeprav generičen primerek švedskega black metala.