Obskurno ime specifičnega banda Metal Church živi naprej. Nenavadno, a unikatno ime "Kovinska cerkev" stoji za neuničljivo vrlino ustvarjanja najboljših koračniških himen v metal glasbi. Ena od izjemnejših stvari, ki so jo imele Združene države Amerike ponuditi svetu. Metal Church imajo svojo verigo "vernikov", na katere pa predvsem prisega tudi 9. studijska zapoved skupine, naslovljena This Present Wasteland. Z drugimi besedami, za "umri pokončno" oboževalce skupine. Meja med slednjimi in skupino samo je tokrat precej zabrisana, saj je band dovolil (in celo uporabil) vizualne predloge za knjižico albuma. Sicer pa se ta sivina, "rjavost" (vsak naj si to osebno interpretira), vse bolj očitno pozna. Tako vizualno kot vsebinsko. Če je naslovnica predhodnega albuma A Light In The Dark imela neko podobnost z albumom The Dark (ne gre izključiti tudi naslovov), vsebuje This Present Wasteland očitno temačnost istoimenskega Metal Church. Kaj še vsebuje novi album poleg novega kitarista Ricka Van Zandta? Na primer: hiperaktivno in delikatesno otvoritev The Company Of Sorrow. Neizrazit in plehek komad Deeds Of A Dead Soul, ki se celo v (raz)v(l)eč(e)nih osmih minutah in pol ne razvije in ne privre na površje, ampak ostane vseskozi dobro zabetoniran na enakem praznem nivoju. Nostalgičen ekstrakt preteklosti z Meet Your Maker. Ne samo zaradi naslova, ampak tudi stilsko je Monster precej podoben (enako naslovljenemu) komadu skupine Flotsam And Jetsam. Približno pri tej dolžini se vsak zmeren album konča. Tukaj pa smo šele na polovici, od katere naslednji del ne prikaže drastično boljšega gradiva od tistega na začetku. Mogoče je bolj dinamičen, a tudi bolj monoton (kar je splošna slabost celotnega izdelka). Izpostaviti velja vseeno A War Never Won in Mass Hysteria, ki se tudi zazreta malce v preteklost. Na Breathe Again je spet prisoten tisti Iron Maiden melodični občutek, ki ga reformirani Metal Church vpeljejo na album kot Alfred Hitchcock svojo pojavo v lastne filme. Congregation je ep o ideologiji Metal Church.
Ponavljajoče se (moteče) formule (npr. strukture začetkov v komadih ...), prerahle razlike med deli komadov (veliko komadov vsebuje umirjen del v sredini), premalo odlično skomponiranih komadov (ali pa predolg album). Avtorja glasbe sta originalni član, kitarist Kurdt Vanderhoof in vokalist Ronny Munroe (avtor besedil), zaradi česar bi bilo pričakovati nekoliko višjo stopnjo kakovosti in izvirnost glasbe. Žal tudi gostovanje glasbenikov, kot so Angus Clark, Chris Caffery in Matt Leff, ne pripomore k (po)dvigu celote od povprečja, a vsekakor začini delčke albuma This Present Wasteland. Izvedba je nedotakljiva, nevkalupljene motorične sposobnosti Vanderhoofa, kitarist Rick tudi ne kaže slabosti, bobni so značajski (za Metal Church), ritem pa cerkveno natančen, vokal se izpopolnjuje in nima težav tako z globino kot s falzetom (na Meet Your Maker pričara duha prvih dveh vokalistov). Album nikakor ni zanič, a ostaja hladen in zastrt kot naslovnica albuma. Metal Church pač ne pišejo več "molitvenikov za metalce" in komadov Biblijskih proporcij. Zadovoljiv album za heavy metal današnjega časa, a precej slabotna stvaritev za Metal Church. The Weight Of The World je še vedno najboljši album z vokalistom Ronnyjem. Vera v Metal Church ostaja, (čeprav bi pri ustvarjanju na tem nivoju lahko zaključili z 10. zadnjim albumom, naslovljenim na primer The Tenth Commandment, preden stvar dobi res kisel priokus božjega telesa) in vsekakor bolje Metal Church - This Present Wasteland v predvajalnikih ob nedeljah, kot (nedeljska) sveta maša ...

Darijan