Ok, ali si predstavljate, da bi trideset let po dokončanju Mona Lise Leonardo da Vinci se odločil jo malenkost revidirati in jo naslikati še enkrat? No, skoraj prepričan sem, da ne bi bilo enako popolno, če ne zaradi drugega, že zgolj za to, ker se v obdobju tridesetih let odrasel človek opazno postara (ja, Borut Pahor, v svoji glavi lahko bežiš pred starostjo, a ji ne boš ušel), malo mu opeša vid, gibi postanejo okornejši, ipd. Nekako s takimi vprašanji sem se soočal, ko sem se lotil recenzije »revidirane« plošče Icon Paradise Lost. Da bodo zgornja vprašanja kontekstualno razumljivejša, naj pojasnim, da predstavlja originalni Icon, izdan pred tridesetimi leti, eno od petih plošč, ki so moj metalski razvoj najbolj profilirale. Zakaj bi se torej nekdo sploh poskusil lotiti »izboljševanja« nečesa, kar je s svojo popolnostjo v absolutu na veke vekov zaznamovalo razvoj gothic (in malenkost tudi doom) metala?

Uvodna klasika Embers Fire, ki mi je ob prvem poslušanju sprožila mravljince po celem telesu in me pahnila pred vprašanje » Kaj se mi je pa ravnokar zgodilo?«, se od originala loči po manj zamolklem zvoku, bolj zadušenih kitarah in petju, ki pokaže, da se je frontman Nick Holmes postaral. Vokal namreč več ne premore tistega odtenka mračnosti in globine, ki je na originalu kronal glasbeno mojstrstvo. Ne, pesem se ne približa moči in vsemogočnosti originala na več kot 66 %. V celoti Remembrance zveni nekoliko bolj melodično, kar pri konkretni pesmi ne predstavlja izboljšanja, ker v celoti izpade šibkejša in siromašnejša. Opazno je, da se je lead kitari dalo več prostora in bobnanju v primerjavi z originalom odžrlo pošteno mero moči. Pri Forging Sympathy se na začetku ustvari vtis, da bodo spremembe komaj zaznavne, vendar se to upanje skazi, ko pesem zadušita in (v slabem smislu) zamorita nadležno zveneča lead kitara ter v določenih delih preveč nežen in ne hrapav čisti vokal. Zelo me je skrbelo, kaj se bo v »novi« verziji zgodilo Joys of the Emptiness – eni od mojstrovin, ki na originalnem Iconu izstopa iz povprečja genialnosti. Na srečo, razen slabšega in šibkejšega Nickovega vokala ter nekakšnih čudnih bobnarskih zank nič hujšega. Pri Dying Freedom najbolj razočarata razvlečeni klaviaturni uvod in zaključni del, v katerem se povezujeta bobnanje in petje. Vse ostalo ostane v mejah sprejemljivega in celo vokal v nasprotju s predhodnimi pesmimi pokaže še nekaj stare moči. Kljub temu ostane pesem zaradi slabega uvoda in zaključka žal izmaličena.

Glede na do tu zapisana spoznanja, da je skupina pesmi ob ponovnem snemanju pokvečila, me veseli, da vsaj pesmi Widow in Colossal Rains ni pretirano spreminjala. Upam, da zato, ker so njeni člani ocenili, da slednji ne potrebujeta »nadgradenj«. Na žalost moram povedati, da so zoprno zveneče igranje kitar, neopredeljivi novi kitarski vložki in čudno zastavljeni prehodi med posameznimi deli pesmi grdo pohabili Weeping Words. Poison je odigrana (zakaj, o zakaj, le zakaj?) hitreje od originala in tudi njej daje največji pečat nadležno in pesmi inherentno tuje igranje lead kitare. Vse to ima za posledico, da poslušalec nima časa niti možnosti užiti vse lepote, kakršne nam nudi original. In že je tu še eden od izstopajočih vrhuncev popolnosti originalne plošče – True Belief, za katerega sem se ravno tako bal, kaj se bo z njim zgodilo na Icon 30. Moj strah je bil utemeljen, saj zavijajoče zateglo in čudno odigrani kitarski akordi pesem prikrajšajo za precejšnji delež stare lepote. Podobno ji tudi novi odtenek vokala in premalo zamolklo bobnanje ne delata koristi. Posledično namesto originalne vrhunskosti dobimo res obžalovanja vredno slabo povprečje. Tudi Shallow Seasons v novi glasbeni preobleki (glasbila delujejo zelo zadušena, razvlečena oziroma zatrta) ne prepriča, saj zveni plehko, osiromašeno in neprepričljivo. Podobno velja za Christendom, saj Nick en del vokalov zapoje preveč po tiho, kar enostavno poruši celotno strukturo lepote prelomov valovanj atmosfer pesmi … No, vsaj ostali deli oziroma elementi originalne pesmi ostajajo v veliki meri nespremenjeni. Instrumentalni Deus Miseratur je obogaten za par klaviaturskih in kompozicijskih vložkov, ki pesmi ne dajejo dodane vrednosti.

Za konec zato še navodilo za vse tiste, ki ne poznajo originalne plošče: pred poslušanjem te novotarije natančno preberite tole recenzijo, o tveganjih in neželenih učinkih se pogovorite s starejšimi ljubitelji gothic/dooma ali metalskimi poznavalci zgodnjega opusa Paradise Lost. Po domače: pustite tole pri miru in se raje razvajajte ob poslušanju originala.