Zlovešča finska zasedba Sargeist je skupaj z bratsko skupino Behexen že od začetka svojega delovanja sinonim za kvaliteten, na starih osnovah in prvinah temelječ black metal, ki je kljub odsotnosti eksperimentiranja slišati zelo sveže in v koraku s časom. Na prejšnjem, tretjem studijskem albumu Let The Devil In pa so sploh uspeli do popolnosti izpiliti svoj stil zvoka ter ustvariti pravo mojstrovino morbidne atmosfere ter originalnih in zanimivih riffov, ki so se zlivali v prav nesramno nalezljive subtilne melodije. Te melodije so se uspele na način popevk vsidrati v človekovo podzavest in se mu rolati in kotaliti po glavi še dolgo po samem poslušanju, ga zasvojiti in obsesti. Po tovrstnem očaranju nad predhodnikom sem zatorej prihod novega albuma pričakal z na stežaj odptimi vrati in ušesi.
A kar se je tokrat priplazilo skozi zvočnike, ni bil isti zlodej, kot ga poznamo. Za razliko od prejšnjega izdelka, ki se je ponašal z nebleščečo, a elegantno produkcijsko opravo, ki je poudarjala vse njegove mogočne atribute, Feeding the Crawling Shadows pricapljajo in prišepajo v naravnost odurni, raztrgani in umazani produkciji, kjer ob prvem prisluhu spoh ni mogoče razpoznati niti resnične silhuete, kaj šele obraznih potez posameznih skladb. Odločitev Sargeist, da kljub drugačnim studijskim zmožnostim ta album zavijejo v produkcijsko embalažo garažnega black metala iz prejšnjega tisočletja, ima nedvomno nostalgičen pomen. A kljub temu se mi zdi rahlo zgrešena, saj so mi debele plasti hreščanja in šumenja kar precej časa preprečevale, da bi Feeding the Crawling Shadows uspel dodobra in pozorno preposlušati ter prepoznati. Zdi se, da bolj kot k ojačanju slušne izkušnje slaba produkcija služi za nekakšno krinko, ki prikriva pomanjkanje vsebine.
Tudi kompozicijsko glasba na tem izdelku zavije v precej druge smeri. Sicer je ponekod še vedno mogoče prepoznati Sargeistom lastne in originalne riffe ter melodije, vendar se te pojavljajo zgolj posamezno in občasno v skladbah, in še takrat nimajo tako gonilne in rušilne sile, kot bi si želel. Ostale vrzeli v skladbah pa zapoljnujejo precej generični riffi, ki so izvlečeni direktno iz repertoarja Darkthrone. Čeprav večina skladb divja v nadzvočnem tempu blastbeatov, namesto na peklensko konjsko vprego bolj spominjajo na enakomerno brnenje ventilatorja - skratka utrujeno, ležerno in pretirano pomirjujoče. Prav tako ne uspejo navdušiti vokalne linije, ki nimajo več strašljivosti zavijanja maščevalnih besov in ostalih zlonamernih duhov, pač pa se tu prelevijo bolj v zagrenjeno kričanje ter hripavo zavijanje, ki že skoraj prikliče asociacijo na Burzumove krike ranjenega volka.
Skladbe se preveč zlivajo ena v drugo, ne da bi uspele pustiti pečat, kaj šele opustošenja v poslušalčevem spominu. Izjemi sta do neke mere zgolj komada In Charnel Dreams ter Kingdom Below, v katerih se zrcali malo več identitete ter energije Sargeist. Glede na ves ta opis bi bilo sklepati, da je Feeding The Crawling Shadows slab album, kar pa v resnici ni popolnoma res. Je zgolj zelo povprečen, preveč povprečen za Sargeist. Razočaranje bi bilo verjetno manjše, če bi ga izbljuvala neka nepoznana skupina, a od Sargeist smo na podlagi preteklih izdaj začeli pričakovati močnejše izdelke, celo mojstrovine. Če ironično apeliram na ime albuma, so na tej izdaji Sargeist zgolj plazeča se senca samih sebe, ki ji je nekdo izpil skoraj vso inspiracijo in ideje. Upajmo na boljše čase.