Čakanje na novo ploščo ameriških progresivcev Shadow Gallery je bilo dolgo, vendar že po prvem poslušanju Legacy ni bilo nobenega dvoma o tem, ali se je čakanje izplačalo. Če ne verjamete, si preberite recenzijo do konca, potem pa takoj v trgovino po album in ko pridete domov, se usedite v naslonjač in uživajte.
Legacy se po marsičem razlikuje od Tyranny. Ne toliko po dolžini plošče (72 minut) kot po številu komadov in njihovih značilnostih. Vsega skupaj 6 pesmi je dosti bolj dinamičnih, nabitih z energijo, kot tiste pri predhodniku. Že uvodni, trinajstminutni Cliffhanger 2, ki je nadaljevanje klasike s Carved In Stone albuma, nam pokaže vse kvalitete te plošče in seveda banda. Po klavirskem uvodu sledi razgiban začetni del, ki preide v umirjeni vokalni del z zborovskim petjem in odličnimi refreni. Druga polovica pa je veličastno instrumentalno preigravanje, ki bi tudi Dream Theater zelo težko uspelo boljše; kakšna intenzivnost in dinamičnost solaž, kitarsko-klaviaturskih duelov ter ritma – neverjetno!
Začetek druge pesmi, Destination Unknown, je baladno obarvan, srednji del se zelo približa koncu prvega komada, konča pa se zelo umirjeno z nežnim klavirskim delom. Sledi najbolj umirjena pesem albuma, Colors, ki ima zelo lep refren. Naslednji dve, Society Of The Mind ter Legacy pa sta zopet trši, zelo energični, z odličnimi solažami in refreni, skratka pravi poslastici. Časovno smo se sedaj prebili že skozi polovico plošče, pred nami pa je le še ena pesem, štiriintrideset minutna First Light. Če rečem, da so Shadow Gallery tu »zmetalizirali« Pink Floyde in posneli še eno mojstrovino, se ne bom dosti zmotil.
No, že ležite v naslonjaču in poslušate ploščo leta progresivnega metala?

Matjaž