Raziskovanje lastne progresivno-metalske preteklosti se nadaljuje. Začenši z (malenkost) bolj obči javnosti znanimi Fates Warning, nadaljujem globlje v podzemlju s prav posebnimi ameriškimi old school progresivci Shadow Gallery. Na veliko veselje so moji predniki na Paranoidu opravili domačo nalogo in vključili kar dve recenziji dotičnega banda, konkretno Legacy (2001) in Room V (2005). Žal med uradnimi recenzijami nisem našel njihovega magnum opusa – Tyranny (1998) in Carved in Stone (1995). Za recenzijo sem slednjega izbral iz čisto subjektivnih razlogov. Bolj osebnoizpovedna glasba, vklesana v kamen, me je enostavno bolj nagovorila kot politiziranje o krivicah sveta. Nočem biti črno-bel, a če moram izbrati med dvema ekstremoma, se raje posvetim glasbi brez politične vsebine, da imam vsaj na tem področju mir od močnih mnenj, ki jih je danes v vsakem kotičku življenja preveč. Roger Waters mi ob obisku lanskega koncerta žal ni prizanesel s NWO (»new world order«) vsebinami, kar mi je izkušnjo priskutilo.

Kot je tipično zame, sem se ponovno oddaljil od rdeče niti, to je opisu in predstavitvi Carved in Stone zainteresiranim bralcem skozi lastne oči. Najprej nekaj vrstic o Shadow Gallery. Ameriški progresivni metal band iz devetdesetih, ki je začel ustvarjati pod imenom Sorcerer, da bi (po njihovem mnenju) ljubiteljem progresivne glasbe namerno ponudili širši spekter za tisti čas in prostor zelo skope ponudbe dotičnega glasbenega trga. Še ena zanimivost: čeprav band obstaja vse od 1986, so imeli prvi koncert šele leta 2010 (!). Po uradnih virih gospodje sami ne vedo, zakaj. Bojda so se imeli bolj za studijski band oziroma so bili prezaposleni z ostalimi življenjskimi obveznostmi ali na turneje pač enostavno niso pomislili. Žal je več kot dvajsetletno statično promoviranje lastne glasbe terjalo življenje ustanovnega člana, pevca Mika Bakerja, ki ga je srčni zastoj pri rosnih petinštiridesetih letih popeljal v prerani grob.

»Kmalu boš pozabil vse stvari, kmalu bodo vse stvari pozabile tebe,« je dejal najmodrejši rimski vladar Mark Avrelij, ki je bil v svojem filozofskem bistvu stoik. Nalašč dramatiziram, saj želim poudariti, da so Shadow Gallery zelo teatralen band. Morda celo preveč za tiste bolj priložnostne prog ljudi, ki stavijo bolj na kitarske riffe in manj na dramatične glasbene aranžmaje. Sam menim, da bi lahko podobno zveneli Queen s Freddijem Mercuryjem na čelu, če bi svoj klasični prepoznavni rockovski zvok zamenjali s progresivnim metalom, ki stavi na riffovsko distorzijo, poliritemske bobne in desetminutne komade.

Splošna atmosfera albuma je, kot omenjeno, dokaj teatralna in netipično nežna, vsaj z vidika tr00 kvlt metalcev. Tukaj boste zaman iskali blast beate in thrashy ritme. Glasbene teže ne nosi kitara, temveč klaviature. Dosti je kompleksnih aranžmajev najrazličnejših oblik – od epskih glasbenih vložkov, ki so značilni za filmsko glasbo, pa vse do queenovskih opernih odsekov. Posledično se glasba sliši bolj vedro in prešerno, kot bi pričakovali. Album je zgrajen iz »glavnih pesmi« in vmesnih »uvodov v glavne pesmi«, ki jih najdemo pod enostavnimi naslovi »Interlude«. Teh je na albumu kar pet in so tipičen zgled tiste teatralnosti, o kateri sem pisal. V progresivni tradiciji so pesmi dolge, najdaljša je Ghostship, ki v dolžino meri kar dvaindvajset minut in je razdeljena na sedem delov, ki skupaj gradijo konceptualno celoto. V nasprotju s tem pa sam nisem dobil občutka, da je album zgrajen na konceptualen način oziroma nisem zasledil očitne tematske povezanosti med komadi.

Srebrna medalja v dolžini trajanja albuma pripada uvodnemu Cliffhanger, ki je zame še najbolj »metalski« in bi ga priporočal »Shadow Gallery devičnikom«. Cliffhanger nudi ravnovesje metala, pripovedništva in drame, slišati je dobro uravnoteženost klaviatur in kitare. Ne spomnim se na pamet, koliko kitarskih solaž je v komadu, jih je pa zagotovo vsaj okoli pet. Na svoj račun pridejo tudi nepoboljšljivi romantiki, ki jim v poslušanje priporočam Crystalline Dream, ki govori, kako dotik protagonista in njegove ljubljene osebi vodi v kristalne sanje. Balada v zelo pozitivni intonaciji, a vseeno na globljem nivoju kot plehke power metal balade tistih manj kakovostnih glam bandov iz 80-ih.

Za tiste, ki vam niti progmetalski Cliffhanger niti romantični Crystalline Dream ne dišita, predlagam poslušanje distopične balade Don’t Ever Cry, Just Remember. Besedilo je srhljivo aktualno in služi kot opozorilo (no, glede na moje poznavanje zgodovine si upam trditi, da so ljudje v vsakem zgodovinskem obdobju mislili, da živijo v groznem obdobju), kaj nas čaka, če ne spremenimo svojih navad. Genialnost komada je v tem, da uspe glasba kljub turobni atmosferi po zaslugi klaviatur zveneti oksimoronsko »veselo«. Odsek besedila za boljšo predstavo:

»I know there’s just one way
And this is how it has to be
There was poison in our thoughts
And there was hatred in our eyes
Suddenly something came
Something made it right
We purged our hearts and souls
And we saw through children’s eyes
Not stifled by the pain
Not blinded by our human nature
Don’t you see at all
The wisdom of our suffering
The lies behind our ways
The reasons for the end«

Toliko je že bilo v zgornjih vrsticah povedano o Carved in Stone, ampak nisem prišel niti še do tretjine albuma. Namen te recenzije ni, da bi bila progresivna in razvlečena kot roman, ampak želi podati osnovno idejo o zvenu in sporočilu albuma. Morda delam krivico komadom, ki sledijo v logičnem zaporedju, začenši z Warcry, a nenamerno. Zgoraj je resda pokritih okoli dvajset minut od petinsedemdesetih, ampak je opisan vzorec zelo reprezentativen in se ponavlja. Torej, klasičen progresivni metal in romantične ter distopične balade ob res močni podpori klaviatur. Ghostship pa si glede na dolžino zasluži lastno recenzijo. Veliko je simfoničnih elementov in posledično vzporednic z bandom Symphony X, predvsem njihovih zgodnjih izdaj. Upam, da je ta primerjava dovolj zgovorna, da ne rabim izgubljati dodatnih besed.

Nadejam se, da ta recenzija povleče band iz senc, v katere je ta zapadel po lastni krivdi zaradi slabe promocije glasbe in turnejske neaktivnosti ali nišne glasbe. Dostikrat je umetnost bolj kot delati dobro ali kakovostno glasbo to, da znaš izdelek prodati oziroma promovirati. Seveda je tudi umestitev v čas in prostor ključnega pomena, a vseeno bi lahko te okoliščine pripisali promociji in iskanju ciljne publike. Band je še vedno aktiven in občasno koncertuje, kar je dober znak. Čeprav novega albuma niso izdali vse od Digital Ghosts (2009), lahko morda po toolovsko upamo, da nas po kakšnih petnajstih letih presenetijo s svežo glasbo.