»Deseti brat, delo Josipa Jurčiča, velja za prvi slovenski roman. Izšel je leta 1866. Izhajal je v nadaljevanjih v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov s podnaslovom Izvirni roman. Motiv desetega brata je ljudski in prikazuje usodo desetega otroka v družini, češ da prinaša nesrečo.« (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Deseti_brat)
 
Po konceptualnem albumu Ritual of the Sun se je dvojec Snøgg lotil kar naslednjega. V slogu predelave klasičnih del slovenske književnosti, katere vrata so nam pred leti odprli Srd z albumom Smrti sel oziroma konkretno s pesmijo Soči, sta se zdaj še Velenjčana lotila podobnega projekta. In temu služi tudi zgornji uvod oziroma prepis iz slovenske Wikipedije, ki razlaga zgodbo našega prvega romana.

Besedilno torej vemo, kje smo, torej je čas, da počasi razkrijem, kje smo glasbeno. Za razliko od že omenjenega predhodnika, ki je bil močan atmosferičen izdelek, plošček Dan, ko je vrag vzel šalo ponovno ponuja klasičen metal album. No, klasičen v slogu Snøgg, kajti pri njima dejansko ni skoraj noben izdelek klasičen. Seveda najprej v oko pade tracklista albuma, saj ta ponovno vsebuje samo naslovni komad. Ta je dolg nekaj več kot 20 minut, s čimer je za slabo polovico krajši kot predhodnik, zaradi česar še toliko hitreje mine.

Na prvo uho mi deluje Dan, ko je vrag vzel šalo kot album Chhinnamasta, ki dejansko vsebuje največ pesmi, ki jih zadnje čase od Snøgg tudi slišimo v živo. Album oziroma pesem se začne s pompoznim introm, kot da bi dvojec želel z njim napovedati kakšen simfoničen black metal izdelek. A iz ozadja se že oglašajo disharmonične melodije, ki nakazujejo drugo plat zgodbe. Konec koncev je zgodba Desetega brata žalostna, zato je glasbena izvedba tudi pričakovano mračna, mrka in žalostna. Band to vzdušje ustvari s hitrimi kitarami in bobni, nad katere se uležejo melanholične melodije viole, ki jo je odigral Anino Üfø Leatherbee. Ko je ta slišna, je dejansko tako zelo v ospredju, da preostali instrumentalni del nekako ponikne v ozadju. Ob njenem umiku pa nenadoma planejo na površje nalezljivi in zanimivi kitarski riffi, zaradi katerih meni osebno aktualni plošček od Snøgg ponovno zmaga.

Pomembno vlogo pa tokrat opravijo tudi številni gostujoči vokalisti oziroma bolje rečeno pripovedovalci (Ulv je Krjavelj, Azbuka je kmet Matevž, Anino Üfø Leatherbee je krčmar Oberščak, Neo-Cymex (Ampulex Dementor) je Josip Jurčič in Vrag je on sam), ki ustvarijo pravo dramaturško vzdušje. Njihova vloga doživi vrhunec v zadnji tretjini pesmi, ko glasba obmolkne in bolj ali manj razločni vokali in kriki ustvarijo strašljivo noise vzdušje, ki nas pripelje do konca.
 
Ker je pri Snøgg zmeraj vse precej  posebno, upam, da mi na tem mestu ne zamerite nekoliko drugačnega zaključka. Tega bom izkoristil, da odgovorim na vprašanje, zakaj mi je glasba od Snøgg všeč. To vprašanje mi je zastavil Mørke, bobnar zasedbe, ko sem imel med koncertnim dogodkom Madness of the Fall III možnost z njim govoriti. Seveda je na takšno vprašanje težko, včasih celo nemogoče odgovoriti, a med pisanjem teh vrstic se mi je nekako posvetilo. Dvojec Snøgg je sposoben predstaviti najbolj obskurne in eksperimentalne ter disharmonične ideje na ušesom prijazen način. Ker sem se z leti do določene mere naveličal zmeraj istega načina ustvarjanja metala ali glasbe na splošno, po drugi strani pa vseeno nisem preveč navdušen nad surovimi noise eksperimenti, mi mešanica od Snøgg dovoljuje, da se z njihovo pomočjo gibljem med obema svetovoma, se z njimi nikoli ne dolgočasim, hkrati pa se tudi ne rabim preveč naprezati, da razumem njuno sporočilo. In to je zame to!