Svarttjern so mi padli v uho kot eden od nastopajočih na seznamu koncerta 7. 2. 2014, kjer so v vlogi glavnih razpečevalcev težkokovinskih besed nastopili Behemoth in Cradle of Filth. Ker je diskografija teh norveških blekerjev še dokaj pregledna, Ultimatum Necrophilia je njihov tretji studijski album, sem se je lotil kar pri njenem začetku, da bi lahko na tem mestu pisal o podobnostih in razlikah med albumi in slednjega ustrezno umestil. Na podlagi dvakratnega poslušanja prvih dveh albumov bom to do določene mere lahko tudi storil, toda tista prava profesionalna objektivnost pa bo zagotovo trpela. Razlog za to je nevšečnost glasbe, zaradi katere se z albumoma nisem mučil dlje časa, kot je bilo treba.
Po definiciji bi moral ob vižah iz hiše Svarttjern skakati od veselja in navdušenja, toda njihov hiter, brutalen in na riffih osnovan black metal je enostavno preveč obremenjen z glasbo drugih bandov, da bi delal poskoke. To velja tako za prva dva albuma, kjer sem slišal močno prisotnost Ragnarok in Sarkom, s katerimi si Svarttjern delijo dva člana, kot tudi za aktualnega dolgometražca, ki pa me še najbolj spominja na Tsjuder. Torej, veliko tujega in malo svojega.
Kar nekaj prominentnih imen se je znašlo na mojem seznamu, in če bi Svarttjern znali odlike enih in drugih zapakirati v njim lastno in zvočno zanimivo podobo, bi o dotičnem albumu zasluženo pisal drugače. A ker temu ni tako, je rezultat poslušanja Ultimatum Necrophilia podoben poslušanju mnogih drugih solidnih albumov: vse skupaj se začne dokaj obetavno, poslušalec je dovolj strpen, da zna določene podobnosti odmisliti in generičen zvok preslišati. Nakar opazi, da po treh ali štirih komadih glasba ne postane nič drugačna, se vrti zmeraj bolj okoli znanega in povprečnega in se zato začne dolgočasiti. Prepričan sem, da zna biti okoli polurni nastop v živo kar zanimiv, a kaj več časa pa temu kvintetu zaenkrat ne bi želel nameniti.