Štajerski pubeci Taste of Plague so bili preteklo leto eni izmed tistih, ki sem jih v živo videla vsaj trikrat, če ne celo štirikrat, pa vsi koncerti niti niso bili v njim bolj ali manj domačem Mariboru. So pa epidemiološki pogoji omogočili, da sem jih poslušala tako v klubski kot outdoor atmosferi. Fantje so ne glede na število poslušalcev dali vedno vse od sebe in pri meni pustili dober vtis. Poleg za mnoge številčnih koncertov so lansko leto izdali tudi EP Exodus 7:17, ki po eni strani odlično prikaže njihovo glasbeno širino, po drugi pa tudi rast zasedbe. Skozi sedem komadov oziroma dobrih 20 minut zapečatijo svoj blackened deathcore, vseeno pa ne gre tudi brez nekaterih skoraj že stereotipnih dejstev, npr. »does it djent« in »kje je pa polka grindcore komad«.

Izdajo otvori Intro (The Dissolution of Humanity), ki nas s shrljivim nagovorom povabi v deathcore kruljačino tipa Suicide Silence. Od visokih screamov do globokih growlov, s kar nekaj breakdowni, in potem se meni nič, tebi nič, komad konča. Verjetno so sami vedeli, zakaj, a moj »OCD« tukaj hudo trpi. Komad se začne mastno, nadaljuje z djent ritmom, ki se prevesi v breakdowne, ki pa jih potem kot iz topa prekine uvodna srhljiva melodija. Ne vem. Nekaj manjka. Tistih par sekund, ki bi zaključile misel. V ponovno klasičnih deathcore ritmih nadaljuje Decimation. Zasedba se tukaj precej bolj obrača k death metalu ali celo death/grindu. Izjemno hitri bobni, kruljenje prek inštrumentov in visoko tonirane kitare poskrbijo za odličen ples, ki ga primerno prekine breakdown. Proti koncu komada se poslušalcu morda prične svitati, zakaj t. i. blackened deathcore, a na tej točki smo še izjemno prehitri za takšne usmeritve. Kot omenjeno gre za precej klasični, sicer s klaviaturami podkrepljeni deathcore. Infection of Mankind je verjetno eden izmed pogosteje slišanih ali poznanih viž zasedbe, pa vendar gre ponovno za klasiko, ki sicer poskrbi za premikanje teles. Morda je treba omeniti tudi izjemno dobro produkcijo izdaje, saj je pri vseh naslovih moč slišati sleherni instrument, čeprav je morda kdaj globok bas v ozadju.

Aha, kaj smo že rekli? Ja, vsak band baje potrebuje en »polka grindcore« komad, na katerega še tisti (skoraj) preveč glasbeno zateženi metalci zaplešejo. Seveda mu ne manjka niti tipični naslov – Fermented Slamwh*re. Polka, kruljenje, malo več kot minuta paljenja, to je to. Je pa dotični komad tudi neka meja pred preobrazbo izdaje. Zadnji trije naslovi namreč postrežejo s tistim, kar pri zasedbi obeta. It's Here je prvi izmed bolj temačnih in počasnih komadov, ki pa vseeno z bobni drži zanimiv ritem. Aha, but does it djent? Well, it does. Taste Of Plague nam z dotičnim naslovom predstavijo pomen tistega, čemu sami rečejo blackened deathcore, morda nekaj tipa Carnifex. A mene vseeno najbolj prepričata zadnja naslova. Dysthymia se že začne z nekim kvazi Dimmu Borgir/CoF uvodom, temu primerna je sprememba vokala. Poleg že slišanega kruljenja se tokrat sliši nekako bolj »mehak« growl, tisti lažje razumljiv, kot ga slišimo pri mnogih predstavnikih simfoničnega black metala. Seveda ne gre brez lomljenja ritmov, odličnih prehodov in tistega peljanja komada, kot sem ga pogrešala pri intru. Save the best for last ali kako že pravijo? Garden Of Frozen Souls se začne prav nekako mrzlo, tisti »core« dodatki pa so samo očitno nujni dodatek. Če potrebujete definicijo blackened deathcora, je to prav ta komad.

Morda je bilo potrebnih prej napisanih in odigranih šest komadov, da so se fantje v zadnjem našli. No, upam, da je tako. Gre namreč za nekaj izstopajočega, nekaj, kar bi se dalo razvijati v eno in drugo smer. V predhodnikih, sploh v prvem delu izdaje, black metala sploh ni bilo slišati. Zadnji komad pa ponudi zelo dobro in uravnovešeno združitev žanrov, ki jih mnogi za nobeno ceno ne bi želeli združiti. Upam, da bodo pubeci nadaljevali v to smer, da bodo dokončno našli tisto, kar želijo, in stopili iz (pre)večkrat slišanih okovov (vse bolj) popularnega in prežvečenega deathcora.