Če po Pohorju skače Bolfenk in išče izgubljene duše gozda, je v vročici poletja pod Pohorje v štajersko prestolnico prispel brutalni Janez. V svojo malho je nabral konkretno količino metalskih zasedb, ki so se v dvorani Štuk povezale v prvi, t.i. Brutal Janez Fest. Ker pa brutalni Janez vseeno raje blodi med metalsko rajo in se prepušča opojnim vižam in tekočinam, je organizacijo tokrat prepustil kombinaciji ekipe Brutal Partysan in IndiJanez, svojo češnjico pa smo dodali tudi pri Paranoidu. Tik pred zdajci se je dogodek, ki bi moral gostiti 8 bandov in potekati na prostem, povečal za eno zasedbo in prestavil v dvorano. Tako sem svoje klubske koncerte v času covida-19 pričela na kraju zločina, kjer se je vse skupaj zame tudi zaključilo. Štuk je namreč tik pred razglasitvijo prve epidemije gostil turnejo z Belphegor, Suffocation, Hate ter domačimi Carnifliate.
Pa se vrnimo k petku trinajstemu, vročemu avgustovskemu popoldnevu, ko je Štuk odprl vrata za brutalnega Janeza. Na prizorišče sem prispela bolj ali manj tik pred zdajci in bila zelo pozitivno presenečena nad obiskom oziroma številom ljudi pred dvorano. Po preverjanju pogoja PCT sem zavila še v atrij, kjer je bilo še več obiskovalcev. Če preskočim na konec petkovega dogajanja h pogovoru z enim izmed organizatorjev, je bilo skupno število prisotnih nekje med 160 in 170, kar sicer za tamkajšnjo dvorano ni tako veliko, a za omenjeni dogodek zelo pozitivno presenetljivo. Med obiskovalci sem prepoznala tako znane štajerske obraze kot tudi obiskovalce iz Savinjske in Notranjske, kar je dodatno poskrbelo za tisti težko pričakovani festivalski občutek. Drugi dejavnik pa je bila zelo visoka glasnost v dvorani, ki je ob neuporabi čepkov ob koncu koncerta pripeljala do precejšnjega šumenja v ušesih in glavi. Pomembno je poudariti, da je bil precej slab oziroma preglasen zvok zgolj v petek. Prvi dan so na festivalu nastopile 4 zasedbe, in sicer Taste of Plague, Conventus Cerris, Britof in Siderean. (Tina)
TASTE OF PLAGUE NA BRUTAL JANEZ FESTU:
Taste of Plague so Mariboru domača blackened deathcore zasedba, ki ima kljub začetniškemu stažu za sabo kar nekaj koncertov in štiri uradno izdane single. Petčlanska postava je sicer nedolgo nazaj dobila novega kitarista, ki pa že ima kar nekaj staža na odrih, zato izvedba ni trpela. Kar pa se tiče samega glasbenega dela fantje kljub opisanemu »blackened deathcoru« ponujajo veliko širši spekter melodij. Če lahko vse skupaj spravim v nekaj zasedb, se vse skupaj začne pri plesnem grindcoru, nadaljuje v blackened deathcoru, kot so npr. Carnifex, in zaključi z melodijami ekstremnega simfoničnega black metala v stilu Cradle of Filth. Z 8 avtorskimi skladbami in 3 priredbami so dvignili razpoloženje v dvorani, a kljub vokalistovi konstantni komunikaciji in spodbudam publika še ni bila dovolj ogreta v že tako preveč razgreti dvorani. Morda je tudi skoraj brezzračna vroča dvorana vplivala na malenkost večjo statičnost ostalih članov, kar pa ne pomeni, da se niso izkazali in otvorili festival tako, kot se spodobi. Bobnar je brez zadržkov udarjal po opnah in kljub glasnosti je bilo moč razločiti posamezne instrumentalne dele. Nekaterim bi bila morda njihova glasbena širina malenkost preveč, a po mojem mnenju so grind komadi nekaj, kar zgolj dvigne vzdušje med obiskovalci. Ostali originalni komadi so smiselno sestavljeni, brez nasičenosti oziroma je ta smiselno porazdeljan. Vsekakor so Taste of Plague poskrbeli za več kot odličen začetek mini festivala. (Tina)
Setlista Taste of Plague: The Dissolution of Humanity, Decimation, It's here, Lie to My Face (priredba Carnifex), Cleanse and Desolate, Infection of Mankind, Demolisher (priredba Slaughter to Prevail), Fermented Slamwhore, Dysthymia, Garden ov Frozen Souls, Unanswered (priredba Suicide Silence).
CONVENTUS CERRIS NA BRUTAL JANEZ FESTU:
Popolno razdevičenje (no, vsaj tega imena) pa je doživela melodična black/death metal zasedba Conventus Cerris. Fantje, že izkušeni obrazi domače metal scene, prihajajo iz bližnjega Ceršaka, postali pa so še ena izmed zasedb, ki svoje trše ritme in melodije zaokrožijo s slovenskimi besedili. Med zasedbe, ki so se odločile za slovenska besedila in so pri meni pustile pečat, štejem Brezno, Avven in Srd, zato seveda nisem mogla mimo tega, da jih ne bi nekako nehote primerjala z omenjenimi. Kot sem že omenila, gre za izkušene glasbenike na sceni (prepoznali jih boste iz zasedb Sabaium, I vs. I, To Hate, Catacomb) in je bilo zato iz glasbenega vidika praktično vse izpeljano tako kot se zagre. Tako kot so fantje morda pogrešali malo več gibanja pod odrom, sem ga jaz na njem, pa vendar je poleg vročine večletna odsotnost z odra prinesla s sabo ponovni nastanek rahle treme. Vseeno pa je zasedba pokazala, da vedo, kako se stvari streže, in upam, da bodo pogumno stopali po slovenskih odrih še naprej. Kar se tiče samih komadov in glasbe, bi jih lahko nekako primerjala z Avven ali Breznom, saj preigravajo neke vrste melodični death/black metal, ki pa vseeno ni tako agresiven. Kljub odličnemu vokalu sem namreč razumela skoraj vsa besedila, zvok pa ni bil nasičen do te mere, da bi ga lahko označila za izjemno »mastnega«. Še ena izjemno pohvalna zadeva pa je, da so nam Conventus Cerris kar v celoti odigrali svoj prvenec Temna Voda. Ni veliko bandov, ki bi se pognali na sceno, izdali (kvaliteten!) plošček in ga brez težav tudi predstavili, a je tokrat seveda prevladala izkušenost. (Tina)
Setlista Conventus Cerris: Studenec želja, Temna voda, Stari hrast, Črnemu soncu naproti, Neskončno hrepenenje, Vrnitev sanj, Mlinarjeva smrt, Otrok upanja, Razprta krila.
BRITOF NA BRUTAL JANEZ FESTU:
Kot predzadnji band prvega festivalskega večera so se mariborski publiki predstavili Britof. Slovenjgraški trio, ki je trenutno v zaključni fazi izdaje še neimenovanega drugega dolgometražca, je brez daljšega »ovinkarjenja« samozavestno zasedel oder in po krajšem počasnejšem uvodnem riffu nadaljeval brezkompromisno. Če je ob nastopu prvih dveh zasedb publika delovala mogoče malce anemično in spremljala dogajanje na odru od daleč, se je to spremenilo z energijo, ki jo glasba in sama odrska prezenca Britof prinese s sabo. Publiko so povlekli bliže in razgibavanje vratnih mišič se je začelo stopnjevati iz sekunde v sekundo. Žanrsko fantje iščejo vzporednice v zvoku, ki je značilen za New Orleans in zasedbi, kot sta Down in EyeHateGod, vendar se pri tem ne omejujejo preveč in lahko najdemo prizvoke še v številnih glasbenih žanrih. To najbolje opazimo pri novejših skladbah, ki mogoče malce odstopajo, vendar ohranjajo britofsko umazanost in mastnost, odlično pa so prisotnim šli v ušesa tudi starejši, mnogim že dobro znani komadi s samonaslovljenega prvenca iz leta 2017. S tem so naredili tudi odličen vtis na publiko, ki se kljub peklenski vročini ni ustavila in tako kot band na odru uživala v vsakem trenutku nastopa. Britof je band, ki s svojim nastopom požene kri po žilah prav vsakemu posamezniku in tudi tokrat ni bilo drugače. Odličen recept za še boljše izpeljan nastop, s katerim so fantje še enkrat pokazali, da so željni nastopanja. Po Trainstation Open Airu v Kranju pred dobrim mesecem dni so tudi v Mariboru pokazali, da še niso rekli zadnje, in njihovih prihajajočih nastopov se lahko samo veselimo. (Žiga)
Setlista Britof: Nightstalker, Son of Satan, Buzz, Ouroboros, Soulless, Pathetic Grin, Scum of the Earth, The Fiend, Pilgrim Stomp.
SIDEREAN NA BRUTAL JANEZ FESTU:
Četrt pred enajsto so začeli iz dvorane odzvanjati zvoki vsemirja, ko so svoj nastop z instrumentalom Traversing odprli Siderean. Tega večera nam je v Mariboru poleg krstnega nastopa Conventus Cerris namreč pripadla še čast, da smo lahko kot prvi v živo slišali studijski prvenec Lost on Void's Horizon, ki so ga death metal kozmonavti konec junija izdali pri norveški založbi Edged Circle Productions. V živo se je odlično obneslo prav vseh šest novih skladb, v katere so se fantje takoj vživeli in tako tudi vsem, ki jih niso poznali že prej, pri priči dali vedeti, da imajo kljub novemu imenu opravka z vse prej kot novinci. S suverenim nastopom obenem niso vzbujali občutka, da je z izjemo tehnične izvedbe pri njih kar koli naučeno, torej v smislu usklajenih gibov ali navidezne spontanosti, temveč je peterica v precej svobodni odrski konstelaciji navzočim pokazala, da v preigravanju svojih pesmi res uživa, kar smo začutili tudi v občinstvu. Kljub kopici progresivnejših ritmov in prehodov je med koncertom v astralni svet skupaj s Siderean odplavalo tudi nekaj teles pod odrom, še zlasti po ambientalnem klaviaturskem intermezzu v naslovnem komadu. Zanimivo je bilo spremljati, kako je kitarist David še v živo predstavil v metalu na splošno premalo izkoriščen potencial sintesajzerja, ki kljub skromni rabi na albumu v veliki meri kroji njegovo vzdušje. Sicer pa so se skladbe v živo obnesle ravno zato, ker so razgibane, aranžmajsko dobro zastavljene in med seboj dobro povezane, zato med prehodi nisem pogrešala nobenih nagovorov. Jan je zadržano komunikacijo z občinstvom odtehtal z odličnim harsh vokalom, ki je prišel najbol do izraza med zaključnim komadom. Odlično uigrana peterica nas je znova prizemljila po slabe tri četrt ure, ko je zaključila svoj nastop in kljub vztrajnim in glasnim vzklikom po še ni ponudila nič več. Kljub zanimivi diskografiji Teleport se je band očitno odločil, da pusti to poglavje za seboj, vendar si lahko glede na slišano in videno od Siderean še marsikaj obetamo. Konec koncev jih je kot trenutno najboljši band na domači sceni razglasil že bobnar in vokalist Britof, ko so se po ubijalsko dobrem nastopu poslavljali z odra. (Aleksandra)
Setlista Siderean: Traversing, Eolith, Lost on Void's Horizon, Sidereal Evolution, Coalescing into the Expanse, Abyssophora.
Z zadnjim koncertom se dogajanje na Štuku še ni zaključilo, saj se je druženje ob rojstvu brutalnega Janeza pred klubom nadaljevalo še pozno v noč, Brutal Partysan je lačnim postregel hišni »chilli sin carne«, vsi žejni pa so si lahko privoščili izbrano pijačo tudi na turistične bone. »Ka češ lepšega? Ja, še en dan odlične glasbe in družbe, ne.« (Aleksandra)
