Na današnji dan
1989
Annihilator izdajo debitantski album Alice in Hell
NAGRADNE IGRE
Traja do: 14. 4. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

28. 9. 2023
Terrifier - Trample the Weak, Devour the Dead
Empire Records, 2023

No, naslovnica, ki plastično izpričuje kanibalizem (slog risanja me je nekoliko spomnil na Leprosy od Death in še kakšno naslovnico od Toxic Holocaust) in me zelo spominja na tozadevne oblikovne trende v meni zelo neposlušljivem brutal death metalu, zagotovo ni delovala kot obetaven aperitiv pred poslušanjem tretje plošče Kanadčanov Terrifier, katerih glasbenega ustvarjanja še nisem poznal.

Na srečo je fantomski negativni priokus na brutal death metal minil takoj, ko so mi ušesa prestrelili prvi rafali kitar in sunki bobnanja – thrash metal, tooooo!!!!!! Trial by Combat začne ploščo brez kompromisov in oklevanja – samozavestno, takoj na polno in z vso silo. Rahlo hripajoči vokal, ki malenkost spomni na petje chiefa Chucka Billyja, kuha thrashersko juho, dokler ta ne zavre in izbruhne ob pevčevem kriku, ki njegovo petje dvigne kakšno oktavo višje in napove refrenski del. Slednji je zapet večglasno in gre hitro v ušesa. Pesem postreže s spodobnimi, na srečo thrasherskimi in (hvala bogovom) ne progresivnimi kitarskimi solažami. Tako prva pesem napove, kaj nas čaka v naslednjih nekaj manj kot 40 minutah. Trial by Combat, fuck yeah!

Naslednja, v glavnem nekoliko počasnejša Perpetual Onslaught nas najprej poboža z nekoliko na Metallicin Jump in the Fire spominjajočim riffom in k ogrevanju bokov (pred moshem) spodbujajočim ritmom. V nadaljevanju preide v kontinuum oscilacij med počasnim in srednje hitrim tempom, v katerem vsa glasbila in vokal zaznamuje nekakšna prisilna pridušenost. Proti koncu pesmi se jim vsem uspe pregristi iz tega kokona in slednja se razbohoti v krasu v moderni dobi odigranega thrasha. Bones of the Slain na začetku udari »na hitro«, z intenzivnim zamolklim bobnanjem in žaganjem kitar. Strašljivi krik iz ozadja odpre vokalni del. Gre za odlično upodobitev thrasherske nevihte, ki pred vsakim ponovnim sunkom pusti ravno toliko miru, da nedolžna žrtev pomisli, da se je vse skupaj poleglo, čemur sledi nov vrtinčasti sunek ostrih kitar, bobnanja in krikov, ki v določenih trenutkih na kratko prestopijo meje thrasha v mračno kraljestvo black metala. Deklamacija z nekričečim čistim vokalom močno okrepi občutek strašljive usodnosti.

Pri Depths of the Storm Scepter zvok nevihte odpre vrata v kitarski svet neviht, ki spominjajo na to, kako so v svojem začetnem obdobju igranja hitrejših viž zveneli Metallica. Seveda ne gre za nikakršno glasbeno ali vokalno kopiranje slednjih, marveč za zelo puritansko ohranjanje starega thrasherskega izročila, katerega nadgrajuje le zahtevnejše in precej dolgo časa trajajoče mojstrsko hitro soliranje kitar. Glede na vse predhodnice Grinding the Blade preseneti s počasnim in akustično, skoraj latino-kitarskim začetkom: slednji z vključitvijo zamolklega bobnanja, igranja kitar in predvsem zategnjenega sola lead kitare prekrasno razcveti v thrashersko vrtnico, polno bujnega listja (bobnanje), ostrega trnja (petje) in prelepega cveta (kitar). Slednji so najprepoznavnejši zaščitni znak pesmi, saj dajejo občutek, da režejo tako hitro kot metlice pri curlingu.

Death and Decay je poleg uvodne Trial by Combat mojim ušesom najljubša pesem na plošči. Hiter in divji začetek jo takoj povrne na stare tirnice plošče udarnosti prvinskega thrasha od prvega tona naprej. Njeni meni najljubši deli so tisti, kjer (predvsem) kričeče petje in kitare pesem prestavijo iz standardne četrte v šesto prestavo. V podobnem tempu in glasbenih okvirih sledi Dawn of the Slaughter, kjer nas posebej razvaja dvoglasno petje thrash ostrine z globljim, malenkost na death growl spominjajočim vokalom. Udobno in zanimivo. Zadnja pesem Awaiting Desecration se začne z nekakšnim tehnično thrasherskim »valčkom«, kjer se najbolj pokaže bravuroznost igranja kitar. V nadaljevanju se razvije v še tretji kronski dragulj plošče (kar sicer redko vidimo pri zadnjih pesmih plošče), s čimer skupina mojstrsko, četudi čisto na koncu, poslušalcem prikuje v glavo sporočilo, za kako dobro ploščo gre. Vzorno!    

Ja, po ogledu koncerta Crisix na letošnjem Brutal Assaultu in poslušanju te plošče sem le še močneje utrjen v prepričanju, da se nam metalcem ni bati za prihodnost thrasha. Ta ostaja vitalen in močan med nami. Že res, da morda novih »velikih štirih« še nimamo, vrsta za pretendentstvo za te pozicije v novem valu thrasha pa se že dela. Warbringer, Crisix in Terrifier – Dirty Skunks, uslišite mojo molitev!

SORODNE VSEBINE:
30. 4. 2008Trauma - Neurotic Mass / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
17. 4. 2024
Austrian Death Machine - Quad Brutal
Recenzija
12. 4. 2024
Srd - vragvmesiton
Recenzija
11. 4. 2024
Mörghuul - Domination of the Beast
Recenzija
9. 4. 2024
Inquisition - Veneration of Medieval Mysticism and Cosmological Violence
Recenzija
5. 4. 2024
Iz ropotarnice: Tool - Ænima
Recenzija
3. 4. 2024
My Dying Bride - A Mortal Binding
Recenzija
29. 3. 2024
Khold - Du dømmes til død
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
KONCERTI & FESTIVALI
17. 4. 2024
Cronica, Cremisi, Dark Sphere
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
18. 4. 2024
Tarot, Woygn
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
19. 4. 2024
Slash featuring Myles Kennedy and the Conspirators, Mammoth WVH
MVM Dome, Budimpešta, Madžarska
19. 4. 2024
Metal Fusion: Sakrabolt, Corpse Grinder, Force of Impact
Mladinski center Zagorje ob Savi
19. 4. 2024
Diocletian, Sitis, Snøgg, Häxänking
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška
19. 4. 2024
Mary Rose, Cowboys from Hell
Klub Jedro, Medvode