Slabih pet let po albumu NØLL je peterica The Canyon Observer izdala njegovega naslednika. Gre za tretji plošček po vrsti, ki nosi naslov Figura. Podobno kot predhodnik tudi Figura ponuja dosti prostora za lastne interpretacije posameznih pesmi, medtem ko je glasbeni pristop, ki skrbi za te interpretacije, na obeh albumih precej raznolik.

Sicer si nikakor ne upam trditi, da je peterica že pri snemanju albuma mislila na Figuro in s tem ustvarila zametke tega, kar ta dejansko ponuja, bi si pa upal trditi, da je del tega, kar smo slišali na prejšnjem dolgometražcu, realiziran na Figuri. V tej zvezi s previdnostjo vzpostavljam povezavo s komadom Abstract, ki je recimo s svojo kontrastno strukturo položil temelje za aktualni album. Na Figuri je namreč zelo veliko nasprotujočih si elementov, ki segajo od nežnih godal, ptičjega petja do sludgevskega riffanja, blackmetalskega kričanja in kaotičnega noisa.

To pa seveda še nikakor ni vse. Ustaljena peterica se je za Figuro okrepila z dodatno peterico, ki jo sestavljajo »violončelistki Tadeja in Katarina, saksofonista Jure in Jasna ter Gašper Prus na bobnih, ki pa ni gost, ampak nov član ansambla TCO.« (vir: intervju The Canyon Observer za Paranoid). A za razliko od klasičnega vpletanja godal in pihal v metal glasbo, kjer igrajo ti sekundarno v ozadju ali tvorijo podlago za »pomembnejši« kitarski del, je Figura tem instrumentom odstopila dobršen del svojega časa. Ti recimo igrajo glavno vlogo v uvodnem komadu Dih in zaključnem komadu Jezik, s čimer sta ustvarjena vse kaj drugega kot klasična intro in outro. Sploh Dih mi zmeraj znova vzame sapo s svojim stopnjevanjem, ki pa nikoli ne doseže vrhunca v nekem ekstremnem glasbenem izražanju. Dejansko je Dih vse kaj drugega kot metal komad. Ptičjemu petju se sprva pridružita clean kitara in nato še nežna tolkala, jazzovsko obarvano vzdušje nas nato v različnem tempu pelje skozi različna čustvena stanja in pri tem ustvarja prostor za recitiranje, druga godala in trobila, s čimer se predstavi celoten nemetalski arzenal albuma.

Povsem nekaj drugega je Koža v nadaljevanju, ki se začne z udarnim in zapomljivim kitarskim riffom, ki ga poudari uporaba čela. Ustvarjeni dinamiki se kmalu pridruži še glasen in kričeč vokal, medtem ko so bobni vstopili že ob uvodnem riffu. Dokaj tradicionalna metalska drža se kmalu umakne noise trenutku, ki mu sledi spokojnost uvodnega komada. Nekoliko kasneje The Canyon Observer le pokažejo svoj pravi obraz in poslušalcu z vso silo zmečejo v obraz ves svoj repertoar.

Na tak način se skozi celotno Figuro menjavajo jazz, punk, post metal ter black metal in ustvarijo eksperimentalno psihedelično izkušnjo, ki me popelje skozi raznolik glasbeni svet, ki so mi ga nekoč odprli Pink Floyd na eni in Laibach na drugi strani. Česa je več oziroma manj, naj presodi vsak sam, medtem ko sem jaz že z mislimi pri prihajajoči soboti, ko me bo pot ponesla v mariborski Narodni dom, kjer bodo The Canyon Observer v razširjeni postavi predstavili album, katerega raznolike fasete sem po mojem le klavrno uspel predstaviti z zgornjimi besedami. Ker dokler niste slišali Jezika, TCO še niso izrekli zadnje besede.