Niti leto in pol še ni mimo, odkar so Throane s svojim prvencem Derrière-nous, la lumière popestrili dogajanje v metalskem podzemlju, in že so nazaj z novo celovečerno kreacijo, tokrat naslovljeno Plus une main à mordre. Kot je pogosto navada pri novejših zasedbah, se drugi dolgometražec rad primerja s prvencem, še zlasti, če je bil slednji dobro sprejet in vsaj relativno opazen. In tudi v tem primeru lahko poskusimo s tovrstno metodo.

Če se najprej ozremo na dolžino trajanja ploščka lahko opazimo, da je Plus une main à mordre z dobre tri četrt ure glasbe občutno daljši od prvenca, ki je obsegal le nekaj več kot pol ure predvajalnega časa, kljub temu, da je bila na njem ena skladba več. Slednje ni povsem postranska stvar; če se je dinamika skladb na prvencu gibala bolj »navznoter«, z opaznejšimi razlikami predvsem na skoraj mikrotonalitetni ravni in bolj kot ne ustvarjala vtis ene same dolge skladbe, tokrat lahko govorimo o večji razgibanosti in raznovrstnosti komadov, ki pa kljub temu tvorijo koherentno (konceptualno) celoto. Posledica opisanega je verjetno tudi »prostorski« vidik zvoka, ki pa se zdi tesno povezan s širšo tematiko albuma. Prvenec je tako deloval precej bolj klavstrofobično in je na ravni besedil (kolikor je iz njih s pomočjo pripomočkov moč izluščiti ob nepoznavanju jezika) bolj ciljal na izkustvo posameznika, torej na mikro raven, medtem ko se zdi, da je Plus une main à mordre orientiran bolj na makro raven, na družbo kot celoto, kar se odraža tudi v prostranosti zvoka na ploščku, ki daje vtis temačne grandioznosti. Hkrati se zdi v primerjavi s prvencem tudi bolj bogato »obložen«, s še več različnimi nivoji instrumentov in vokalov, ki ustvarjajo slikovito silovit zvočni zid. Sam glasbeni performans je še bolj dovršen kot na prvencu, težko je govoriti o kakršnih koli napakah ali večjih pomanjkljivostih. Če je na ravni produkcije plošček še za odtenek bolj sintetičen kot Derrière-nous, la lumière, pa je v ozadju venomer nekaj prijetno umazanega, kar razbija grozečo sterilnost tovrstnega pristopa. Žanrsko Throane ostaja(jo) zvest(i) eklektični zmesi (ki pa je daleč od tega, da bi postala nek žanrski zmazek) (post)black in industrial metala, ambientalne in noise glasbe, zraven pa bi lahko morda umestili tudi kakšno izmed corovskih podzvrsti. Toda če je na prvencu grozilo, da je tovrstna (pod)žanrska zmes kljub eklektičnosti preveč zaprta za nadaljnje raziskovanje, ki ne bi bilo zgolj replikacija starega, so tokrat Throane žanrski pristop odprli do te mere, da daje občutek, da je še veliko kotičkov ostalo neraziskanih in odprtih za morebitne prihodnje glasbene stvaritve zasedbe.

Kljub odličnosti prvenca Derrière-nous, la lumière, ga Plus une main à mordre občutno prekaša in bo verjetno eden izmed najboljših ploščkov letošnjega leta, vsaj na mojem seznamu. In čeprav je prepreden s konstantno pretečim pesimizmom, temo, obupom, celo nihilizmom, pa se zdi, da nekje iz daljave iz razpoke v temi vdira neka svetloba, ki daje ali celo vsiljuje upanje, podobno kot na prvencu, kot nekakšen sinestetični leitmotiv. Morda se ravno zato zdi, da je Plus une main à mordre nadvse primeren soundtrack za »zeitgeist«, v katerem bivamo.