Tristania so konec lanskega leta na turneji s Therion predstavili prvi skladbi novega albuma Ashes, na katerega je bilo potrebno čakati več kot tri leta. Norvežani so si vzeli čas in med tem nekoliko spremenili svojo glasbeno podobo.
Pred leti so Tristania veljali za eno najkvalitetnejših gothic zasedb z ženskim vokalom, v času njihove odsotnosti pa so ti bandi postali pravi hit. Tristania so že takrat ubrali svojo smer, na Ashes pa se še bolj oddaljujejo od trenutnih trendovskih vzorcev. In, kot že omenjeno, tudi od podobe, ki so jo kazali na albumu World Of Glass. Nekoliko so zmodernizirali zvok, po eni strani sedaj zvenijo bolj surovo, riffovsko orientirano, v akustičnih pasažah zelo melanholično, vse skupaj je zelo temačno, a dosti manj pompozno, z opazno manj prisotno simfoniko. Skladba Equilibrium najbolj spominja na prejšnja albuma, po atmosferi, razgibanosti in prefinjenim menjavanjem ženskega in moškega vokala. Veliko ostalih skladb je grajenih na dokaj nenavadnih in tudi nepričakovanih konceptih, kar bi marsikoga, ki pričakuje Tristanio iz časov World Of Glass in Beyond The Veil, znalo negativno presenetiti, pozitivno pač tiste, ki preferirajo njihove čiste začetke. Na vokalnem delu se še vedno vse vrti okoli Vibekejinega soprana, ki v kombinaciji z growli na eni in čistimi vokali na drugi strani, tvori zanimivo vokalno harmonijo.
Ashes ima svoje momente in plus točke, ker se oddaljuje od trendi vzorcev, vendar so Tristania v preteklosti že naredili boljše stvari.

Matjaž