Pa sem ga našel. Band, ki je v zametkih primerljiv z Inquisition. Če gledam z vidika števila članov, zagotovo obstaja veliko dvojic, ki igrajo black metal, kot primer naj navedem le najslavnejši imeni, Darkthrone in Satyricon. A ker black metal ni enak black metalu, se moje iskanje ni ustavilo tako hitro. In dejansko tudi ni tako, da bi Triumph, Genus ena proti ena bila primerljiva z dvojico iz Kolumbije/ZDA, toda slogovne podobnosti v igranju hitrega in nalezljivega black metala so odgovorne za dotično primerjavo. Sicer se pa banda že razlikujeta v tem, da se Triumph, Genus poslužujeta bolj čistega zvoka, tako da poslušalec resnično zazna vsak ton vsakega instrumenta in uporabe bas kitare. No, slednja v slogu splošne blackmetalske naravnanosti ni zmeraj ravno najbolje slišna, je pa zagotovo prisotna. In ko sem ravno pri zvoku, moram omeniti še vokal. Ker je Svar odgovoren za vsa glasbila, se je lahko Jaroslav osredotočil le na vokal, z njuno odločitvijo pa se po večkratnem poslušanju Všehorovnost je porážkou převyšujících ne bi mogel bolj strinjati. Globokemu glasu, ki zveni, kot da prihaja neposredno iz grla in spominja na pošast iz kakšne grozljivke, človek ne najde hitro para. Dodatna posebnost je umirjenost, s katero Jaroslav podaja/izgovarja besedila izključno v češčini (pohvala za to odločitev), tudi takrat, ko bobni in kitare divjajo z najvišjo hitrostjo. Vokali na nek način predstavljajo varno zatočišče sredi viharnega grmenja, neomajno silo sredi razburkanega morja. In da se še enkrat, zadnjič vrnem k primerjavi z Inquisition. Tako kot duet z druge strani velike luže tudi Triumph, Genus najbolj blestita, ko s svojo naravno agresijo in močjo po instrumentih udarjata v počasnem do srednje hitrem tempu. V takšnem recimo končata komad Což ke mně vše promlouvá jinak, ki ga odlikuje ravno zadnja, počasna tretjina. Ta predstavlja tako močan kontrast prvemu in osrednjemu delu, da sem moral med poslušanjem večkrat preveriti, ali je to res še zmeraj isti komad. Za ljubitelje možatega in odraslega black metala!