O zasedbi Whoredom Rife smo že večkrat pisali, nazadnje v zvezi z albumom Winds of Wrath, tokrat pa bomo pod drobnogled vzeli aktualno izdajo z imenom Den vrede makt. Pri tem gre za njen četrti dolgometražec, ki tako kot predhodnik postreže s šestimi komadi. Slednji tokrat ponujajo skupno dobrih 50 minut starošolskega black metala.

Zgodba teh komadov je relativno preprosta. Vsi so hitri, vsi so bolj ali manj surovi, vsekakor pa jih preveva norveška hladnost. In še pomembna okoliščina: vsi so osredotočeni na bolj ali manj en riff, ki je razvlečen čez celotno dolžino posameznega komada. Se je torej zasedba polenila, ker je zreducirala komad na en riff? Sploh ne. Pisanje monotonih oziroma repetitivnih komadov je svojevrstna obrt, ki jo je tudi treba obvladati. To pa je nekaj, kar V. Einride in K. R. popolnoma obvladata, plošček Den vrede makt pa je za to najboljši dokaz. Kljub izredno visoki hitrosti in že omenjeni repetitivnosti album nikoli ne zapade v dolgočasje, temveč ravno zaradi teh vseskozi ostaja oster in nabrit.

Prava mera melodičnosti kitarski riffov pripomore k temu, da gredo komadi hitro v uho in da tam tudi ostanejo. In čeprav sem morebiti posredoval občutek, da vsi komadi zvenijo enako, ker pač sledijo bolj ali manj istemu pristopu podajanja črne kovine, je zadeva povsem drugačna. Vsak ima svojo osebnost, svoje favorite pa sem našel v drugi polovici albuma. Zaradi močne sorodnosti komada Phantom Sword z zgodnjimi kreacijami iz hiše Darkthrone, predvsem z albumom Transilvanian Hunger, mi je ta prvi zlezel v uho. Pri Ravenous mi je v ušesu ostala clean kitarska linija drugega dela komada, medtem ko je zaključni komad The Beautiful End of All prava lepotica med »mid tempo« žalostinkami. Res odlična kreacija!

In da zaključim: Whoredom Rife vas z Den vrede makt popeljeta v black metal podzemlje, kjer pa se vam ni treba mučiti s slabim zvokom, temveč je vse slišano kristalno jasno in hkrati dovolj umazano, da plošček izpolnjuje vse kriterije »podzemeljske« izdaje.