Ko sem recenziral EP Ride the Final Tide, sem se spraševal, ali bo norveški black metal dvojec Whoredom Rife »voljan v bližnji prihodnosti izdati celovečerec«. To je bilo konec lanskega leta, medtem ko je omenjeni EP seveda še starejši. No, zdaj pa spet pišemo decembrski konec leta, novi plošček omenjenega dvojca je na mizi, ostane torej samo še vprašanje o razumevanju časa. Je eno leto še bližnja prihodnost ali že ne več? Osebno bom pritrdilno odgovoril na svoje vprašanje.

In to iz enega samega razloga. Pisanje glasbe ali kakršen koli drugi kreativni proces znotraj umetniškega ustvarjanja ali udejstvovanja pač ne sme biti izsiljen. Negativnih rezultatov takšnega delovanja imamo na glasbeni sceni več kot dovolj, a album Winds of Wrath zagotovo ne šteje med te. Sicer Norvežana z njim ne odkrijeta Amerike, temveč kvečjemu počistita staro razmetano uto, saj se držita že večkrat preverjenih in povsem ustaljenih prijemov pisanja hitrega in enoličnega black metala. Brez neke odvečne šminke – če seveda odštejem corpse paint – in navlake se album odpre hitro, je hiter in se konča hitro. Toda plošček ni dolgočasno hiter oziroma dolgočasno enoličen, temveč po eni strani ponuja dovolj nalezljivo kitarsko riffažo, po drugi strani pa se vseeno zna na pravih mestih ustaviti, začiniti vzdušje s klaviaturskim vložkom ali razvlečeno kitarsko solažo, s čimer se ohranja zanimanje in razvija vznemirjenje na drugačen način, preden vajeti spet prevzame skandinavska hladnost. Od navedenega jasno odstopa le zadnji komad, odlična, skoraj epskih 10 minut dolga žalostinka Einride, ki vam bo zamrznila kri v žilah.

Če si torej želite dinamičnega black metala, ki stavi na repetitivnost in ne mara eksperimentiranja, potem z Winds of Wrath ne boste zgrešili. Ne pričakujte pa preveč, saj kruhovec ne raste na Norveškem.