Amorphis / Sólstafir / Lost Society

Hrvaška prestolnica je v zadnjem letu zame postala kar priljubljena destinacija za obisk najrazličnejših koncertnih dogodkov in tako sem tudi praznični 1. november izkoristil za romanje v Zagreb. Nikoli pa si ne bi mislil, da me bo koncertna vnema v enem koledarskem letu kar trikrat povlekla na koncert finskih melodičarjev Amorphis. Po odličnem nastopu lanskega decembra na Dunaju in v sklopu Inferno Metal Festivala sem bil prepričan, da bo za nekaj časa melodičnega death metala iz hiše Amorphis dovolj. A človek se lahko kar hitro ušteje, saj so Finci maja letos napovedali, da se bodo po stari celini podali še drugič in oboževalcem predstavili zadnjo stvaritev Halo. Če je bila odločitev za obisk koncerta ob najavi še nekoliko na majavih temeljih, pa se je vse prevesilo v drugo smer ob naznanitvi, da si bodo z Amorphis oder delili še Sólstafir, ki so v svetu ekstremne glasbe svojevrstni fenomen, seveda v pozitivnem smislu. Paket so izpopolnili še eni Finci, in sicer groove/nu-metal/metalcore band Lost Society.
 
Kot že večkrat napisano, se prepogosto zgodi, da tako zanimiv in raznolik nabor bandov v sklopu turneje zaobide našo državo. Mogoče je tudi to razlog, da me pot zdaj pogosteje zanese čez mejo, in tako je tudi tokratna najava organizatorjev Hangtime Agency poskrbela, da sem se že kar hitro mentalno pripravil na novembrsko romanje v Zagreb. Kot je pokazal prihod pred dvorano Boogaloo, je mnenje z mano delilo kar nekaj znanih obrazov s slovenskih prizorišč. Vest, da je koncert tik pred razprodanostjo, je še dodatno podžgala moje zanimanje in tudi manjša gneča pred vhodom v dvorano kluba Boogaloo je že takoj dala slutiti, da bo dvorana tokrat dobesedno pokala po šivih.

Časovnica:
18.30 vrata
19.10 Lost Society
20.00 Sólstafir
21.30 Amorphis

 
Po rutinskem sprehodu do »oddelka« za merch in lociranje najboljše lokacije za ogled koncerta se je iz ozvočenja z za nekaj decibelov višjo glasnostjo zaslišal Firestarter in naznanil začetek koncertnega dogajanja. Sprva me je izbira tega komada nekoliko presenetila in sem misli usmeril le na ime, a kaj hitro sem opazil, da gre pri tem tudi za glasbeno povezanost s prvim nastopajočim bandom večera. Čeprav sem ime Lost Society že večkrat bežno opazil, skupini nikoli nisem posvetil pretirane pozornosti, po uvodnih zvokih iz ozvočenja pa mi je postalo kristalno jasno, zakaj je temu tako. Finci, ki so na sceni že od leta 2010 in so prvotno prednjačili s thrash metal zvoki, zdaj svojo glasbeno identiteto usmerjajo v bolj sodobne sfere. Sam se v teh žanrih nikakor ne znajdem najbolje in se ob poslušanju oziroma ogledu nastopa bandov te branže raje postavim v ozadje ter spremljam dogajanje kot »zunanji« opazovalec. Tako sem si tudi zagrebški nastop Lost Society ogledal z nekoliko drugačnimi očmi in vseskozi spremljal že dodobra napolnjeno dvorano, ki je v videnem in slišanem opazno uživala. Band je na odru vseskozi deloval suvereno in dejansko se fantom pozna kilometrina, saj so s komadoma Riot ter Awake podžgali publiko k sodelovanju in začetno anemičnost te prevesili v glasbi primerno gibanje pod odrom. Žal pa viže pri meni niso dosegle prave energije, ki bi me potegnila v dogajanje pod odrom. Še najbolj se mi je v spomin usedla balada Into Eternity, ki je izstopila iz generičnosti ostalih skladb in predstavila nekoliko drugačno plat banda. Mogoče se bo moje mnenje ob naslednjem srečanju spremenilo.

Setlista Lost Society: 112, Underneath, Riot, Awake, What Have I Done, Into Eternity, No Absolution, Stitches.

 
Po krajšem premoru je skladno s časovnico sledil čas za ponovno snidenje z veljaki iz Islandije. Sólstafir so, kot že uvodoma rečeno, prevesili tehtnico na svojo stran, zato odločitev za obisk Zagreba sploh ni bila vprašljiva. Nazadnje (oziroma bolje rečeno prvič) sem Sólstafir v živo ujel pred štirimi leti na dunajskem festivalu Vienna Metal Meeting in dejstvo, da sem za ponovno srečanje potreboval štiri leta, je kar bogokletno. Ker pa tokrat gospodje niso bili v headlinerski vlogi, kot denimo ravno leta 2019, ko so pri nas v Kinu Šiška odigrali kar dva seta z godalno spremljavo in klaviaturistom, sem pričakoval tudi malce okrnjen, a kljub temu bandu primeren set. Kot se za Sólstafir spodobi, so že z uvodnim komadom Bláfjall v meni zaigrali na prave čutne brbončice in sem se od samega začetka nastopa lahko preprosto prepustil toku glasbe ter zasanjano odplaval v glasbeni svet skupine. Čeprav njihov nastop niti približno ni deloval tako energično kot pri Lost Society, je enostavno tista energija, teža glasbe ter nasploh prezenca banda na odru nekaj popolnoma svojevrstnega. Zaradi tega je po mojem mnenju Sólstafir tudi odličen live band, ki z »minimalizmom« ustvari nekaj, kar se ob pravem trenutku prevesi v eksplozijo glasbene ekstravagance. K temu seveda pripomore še pravšnji izbor komadov, kajti brezčasna hita Fjara, kljub manjkajočemu ženskemu vokalu v zaključku (ki ga je mimogrede pred leti na Dunaju odpel basist Svavar), in Ótta naredita svoje. Ob teh vižah se še tako zagriženi ljubitelji trših zvokov zazibajo in prepustijo odpeljati temu zasanjanemu svetu. Po krajši predstavitvi zasedbe in zdaj že tradicionalni šali na račun basista kot najbolj seksi moškega na Islandiji so Sólstafir dobro uro dolg set zaključili z Goddess of the Ages. Na tem mestu je Aðalbjörn publiko spravil tudi k sodelovanju, ob zaključku si je nadel še rogove ter poskrbel za posebni vložek za popestritev že tako odličnega nastopa Islandcev, ki so s tem zame pričarali prvi vrhunec večera.

Setlista Sólstafir: Bláfjall, Akkeri, Ör, Fjara, Ótta, Goddes of the Ages.

 
Po tako izjemnem koncertnem doživetju skupine Sólstafir se je malo daljši odmor pred nastopom Amorphis še kako prilegel in prvič ta večer sem pred samim začetkom nastopa postal vzhičen. Vseskozi sem imel v glavi, da me tokrat ta pozitivna vznemirjenost ne bo zadela, saj sem bil zdaj že »stari maček« na koncertih Amorphis, a sem se tudi tokrat kar lepo uštel. Vznemirjenje je iz minute v minuto raslo in kljub dejstvu, da sem bil pripravljen na vsak komad, me je uvod pred začetkom prvega komada totalno podžgal. Če sem bil pri prvih dveh bandih zgolj opazovalec v ozadju, sem se že kar hitro po prvih tonih začel, kot v najstniških letih in kot sem to naredil tudi na Inferno Metal Festivalu, prebijati v prve vrste in kruliti komade skupaj z večjim delom publike, ki je prav tako delila vznemirjenje z mano. Kot se za turnejo ob izidu ploščka spodobi, so Amorphis tudi tokrat prvi del posvetili komadoma Northwards in On the Dark Waters z albuma Halo, ki je kljub moji začetni pesimističnosti zdaj postal kar redni gost na seznamih poslušanja in bi si to pot mogoče celo zaželel kak komad več v živo. A žal se Finci držijo preverjenega kot »pijanc plota« in tudi tokrat na setlisti niso postregli s kakšnim »nepridipravom«. Mogoče je še najbolj presenetil uvod v komad Magic and Mayhem, preden so gospodje zagrizli v staro klasiko Black Winter Day. Seveda nista manjkala niti Into Hiding in My Kantele, ki se ju nikakor ne moreš naveličati. Črno piko pa bi podelil nastopu zgolj in izključno zaradi manjkajočega ženskega vokala Anneke van Giersbergen pri komadu Amongst Stars, čeprav je velik del publike kljub temu vneto prepeval in z zadovoljstvom spremljal nastop na odru. Dobro uro in pol dolg nastop je ponovno minil kot za šalo in pred uradnim zadnjim komadom so Amorphis postregli še z enim takozvanim presenečenjem, saj so ob predstavitvi zasedbe odigrali dokaj posrečen venček, ob poslušanju katerega smo lahko slišali tudi izseke komadov velikanov Slayer in Black Sabbath. In ko človek že pomisli, da se bo koncert po zdaj že klasičnem House of Sleep zaključil in bodo vsi napori publike po »še« ostali neuslišani, se je iz ozvočenja zaslišal uvod v komad The Bee, ki je nekako postal hit prejšnjega albuma Queen of Time in s katerim je nato band odličen nastop tudi dokončno pripeljal do konca.

Setlista Amorphis: Northwards, On the Dark Waters, Bad Blood, The Moon, Into Hiding, Magic and Mayhem (intro), Black Winter Day, Silver Bride, Sky Is Mine, Wrong Direction, Amongst Stars, Seven Roads Come Together, My Kantele, House of Sleep. Dodatek: The Bee.

Ker me je drugi dan čakalo zgodnje bujenje in delovno obarvan četrtek, sem se kar hitro odpravil domov. Prvonovembrski koncert Amorphis, Sólstafir in Lost Society je bil več kot odličen in težko je dodati še kaj drugega, kot pa se enostavno zahvaliti organizatorjem Hangtime Agency, da so v našo bližino pripeljali tak nabor bandov, ki bi tudi pri nas dodobra napolnil katero izmed dvoran. Žal to pot temu ni bilo tako.