Vse skupaj se je začelo lanskega novembra, ko se je v času koncertne negotovosti v Gradcu pojavil festival z imenom Transcending Visions Fest 2021 (letos sledi dvodnevna ponovitev). Zakaj omenjam dogodek iz lanskega leta? Stvar je zelo preprosta. Na takratni ediciji so nastopili meni do takrat osebno manj znani »domačini« Anomalie, ki so mi kot nepoznavalcu razkrili svoj glasbeni potencial, me na trenutke pustili stati z odprtimi usti in brez besed ter v meni zbudili željo po še. Ob naznanitvi dogodka v dunajskem klubu ((szene)) je bilo vprašanje o obisku nemudoma odgovorjeno, kot obiskovalec headlinerskega nastopa Anomalie pa sem od teh pričakoval seveda še več. In ker so bili poleg Anomalie najavljeni še nemški black metalci Groza in depresivni black metal mladci Weltenbrandt, je bilo pričakovanje še toliko bolj veselo. Izjemna kombinacija za napoved odličnega koncertnega večera.
Kot je pri naših sosedih že nekako v navadi, se organizatorji kar striktno držijo napovedane časovnice:
19.00 Vrata
19.30 Weltenbrandt
20.45 Groza
22.15 Anomalie
Nastop Weltenbrandt se je sicer začel s krajšim zamikom, ker je zasedba pripravila krajši nastop, a to se je na koncu izkazalo za dobro odločitev, saj se je tako dvorana malce bolj napolnila do začetka koncerta. Ob 19.45 so oder zasedli Weltenbrandt in ples v maskah se je lahko začel. A tokrat ni šlo za posebno kostumografijo v stilu beneškega karnevala s strani nastopajočih, temveč so se dan pred dogodkom epidemiološki ukrepi pri naših severnih sosedih ponovno zaostrili, zaradi česar je bilo nošenje zaščitne maske za obiskovalce in osebje v dvorani obvezno. Treba je povedati, da me je ta disciplina publike presenetila in se do konca dogodka tudi po zaužitih nekaj kupicah različnih alkoholnih pijač ni spremenila. Kljub utrudljivim okoliščinam, v katerih živimo zadnji dve leti, je koncert z vidika obiska presegel vsa pričakovanja.
A vrnimo se k samemu nastopu mladih Weltenbrandt. Weltenbrandt je kar mlada in manj znana zasedba, ki je nastala leta 2018 in tudi isto leto izdala svoj zaenkrat edini izdelek z naslovom Schöpfung. Tega je zasedba predstavila v celoti in se pri tem tudi držala vrstnega reda albuma. Že takoj se je opazilo, da so fantje izjemno dobro uigrani, opazna je bila le krajša odrska kilometrina, za katero pa upam, da jo bodo fantje kmalu pridobili. Kot že omenjeno, Weltenbrandt svojo glasbo klasificirajo kot depresivni black metal, ki pa v veliki meri spominja na večja imena post black metala in se lahko s hitrejšimi pasažami kosajo z deli veteranov Der Weg Einer Freiheit, njihove mirnejše in zasanjane dele pa lahko brez zadržkov postavimo ob bok Alcest, le da Weltenbrandt svoje glasbene občutke strnejo v krajše komade, ki tako ne izgubijo moči. To se je opazilo tudi v samem nastopu, saj kljub bolj statični odrski prezenci ni manjkalo energije, ki jo je publika tudi vračala. Osebno sta me najbolj presenetila oba instrumentala Wasser zum Bach in Himmelsgut, ki kljub že omenjeni zasanjanosti in mirnosti oddajata neverjetno energijo, ki človeka dobesedno zasvoji. Weltenbrandt so v dobre pol ure nastopa pokazali, da so vešči svoje stroke, in le nadejam se lahko, da bo kmalu luč sveta ugledal naslednik prvenca Schöpfung.
Sledil je malce daljši premor, ki me je ob pogledu na časovnico sicer malce presenetil, a je bil še vsekakor dobrodošel, saj se je večina obiskovalcev podala na notranje dvorišče kluba, kjer smo lahko sneli maske in se malce nadihali.
Seveda pa je bilo treba v pravi meri pripraviti oder za drugi band večera. Nastopa Groze sem se osebno zelo veselil, saj sem se želel tudi v živo prepričati o kakovosti zadnje izdaje The Redemptive End, s katero so Nemci kljub vsem primerjavam s Poljaki Mgła in Američani Uada poželi zelo dobre in pozitivne kritike. Tako se je ob zvokih uvodnega komada z nove plošče Sunken in Styx – Pt. I Submersion dvorana ponovno dodobra napolnila in Groza so začeli svoj veličastni pohod z logičnim nadaljevanjem v naslednji komad z aktualnega ploščka. Že na samem začetku so fantje razblinili vse dvome in pokazali, zakaj trenutno sodijo v sam vrh scene. Če se je pri Weltenbrandt zvok v dvorani še malce lomil in se je tu in tam pojavila kakšna mikrofonija, se je pri nastopu Groze enostavno vse poklopilo. Sicer pa je Nemcem pomembna celostna podoba na odru, se pravi, da ni bil nastop samo zvokovno, temveč tudi vizualno izvrstno podkrepljen, kjer je lučkar opravil vražje delo in z dodatki dimne zavese ob pravih trenutkih postavil mero kakovosti nastopa zelo visoko. Prav takšno energijo so fantje tudi glasbeno oddajali z odra, kjer se je agresija in huronsko hrumenje kitar in bobnov zlivalo s kričečimi vokali. Kot rečeno, je zasedba predstavljala drugi dolgometražec The Redemtive End in temu primerno podredila setlisto celotnemu albumu. Sta pa mesto na setlisti našla tudi komada Unified in Void ter Ouroboros s prvega albuma. Ker je spremljala nastop Nemcev dodobra napolnjena dvorana, tudi mirnejše pasaže, ki jih najdemo recimo v naslovni skladbi, niso izgubile na moči. Le dodatno so stopnjevale napetost, ki se je dvigovala vse do konca in vrhunec dosegla z zadnjo skladbo Homewards. Groza so pokazali, da so izjemen live band, ki s tem dokazuje, da dobro sprejeta zadnja plošča le ni bila naključje.
Po tako intenzivni izkušnji je bil ponoven premik na dvorišče in svež zrak kar logičen. A dejstvo, da se vrhunec večera še ni zgodil in se je vznemirjenje počasi stopnjevalo, je čas do začetka zadnjega in vsekakor glavnega banda večera, minil kot za šalo.
Točno kot švicarska ura so nato iz ozvočenja zadoneli uvodni zvoki tokratnega šamanskega rituala, kjer oder z rogovi in drugo vizualno podporo pričara mističnost in vzbudi srhljivost oziroma odpre vrata v neznane miselne tokove, v katere te popeljejo Anomalie. Tokratni nastop so Anomalie še dodatno nadgradili, saj sta se fantom na odru priključila še dva back vokalista, ki sta podkrepila šamanski ritual z večglasjem in skupaj z Marrokom ustvarila atmosfero z zadnjega albuma Tranceformation. Tudi pri Anomalie je bil glavni poudarek na predstavitvi aktualnega albuma, s katerim se je zasedba odmaknila od prejšnjih izdaj in po mojem našla lastno podobo, ki tako na albumu kot tudi v živo doseže želeno zvokovno razgibanost, medtem ko s catchy riffi odstopa od klasičnega post black metal občutka. Po začetnih stikih z zadnjo ploščo so fantje skočili na pretekle izdaje, Marrok je hitro odvrgel svoje šamansko ogrinjalo ter tako kot publika tudi sam močneje začel razgibavati vratne mišice. Ostali člani banda so tudi vidno uživali v hitrih pasažah z umazanim prizvokom, ki je na trenutke misli popeljal v black n' roll vode, a vseeno ohranil ton, ki je značilen za Anomalie. Po krajšem sprehodu skozi starejšo diskografijo je prišel prvi vrhunec večera. Marroku se je na odru pridružil Nornagest, bolj znan kot vokalist in kitarist belgijske black metal zasedbe Enthroned, in tako skladbo Trance II: Relics na najboljši možen način približali originalu (Nornagest je kot gostujoči vokalist sodeloval pri snemanju skladbe). Ta poteza je dvorano dodatno razvnela. Za drugi vrhunec je zasedba poskrbela s komadom Trance III: Alive, ki z mešanjem hitrejših delov in s catchy refrenom, ki še več dni ostane v ušesu, postreže za miganje vratnih mišic in kričanje refrena. Anomalie so torej v mojih očeh in ušesih tudi tokrat pustili izjemen pečat. Nadgradili so moje predhodno mnenje o njih in poleg tega dokazali, da so z vsakim albumom napredovali in vstran od vej post black metala ustvarili lastno glasbeno identiteto, kar še kako dobro dokazujejo v živo.
Zadnje romanje v prestolnico sosednje Avstrije se je torej ponovno izkazalo za izjemno pozitivno izkušnjo, saj so organizatorji dokazali, da je kljub zaostritvam in določenim omejitvam možno izpeljati koncert, ki s pomočjo dobrih bandov in pravega vzdušja ne bo kar tako šel v pozabo. Seveda so za to v prvi vrsti odgovorni vsi nastopajoči, še posebej Groza, ki bodo ob pravem pristopu in delovni vnemi s pravšnjo glasbeno podlago stopili še kar nekaj stopničk višje, in seveda Anomalie, ki dokazujejo, da spadajo v sam vrh black metal scene in skupaj z Ellende ter Harakiri From The Sky prodirajo v vse kotičke sveta metala.
