Leto je okoli, in če je pravici zadoščeno, bi se morali v Gradcu vsako leto odviti trije rituali – Noise Ritual, Death Ritual ter Black Ritual. Moral sem kar napeti možgane, da sem preletel letošnje leto, saj na prvo žogo v mojem spominu ni bilo letos nobenega rituala, ki bi se ga udeležil. In res mi letos ni uspelo zbrati vseh treh venčnih listov v ritualnem cvetu. A ne zato, ker nisem tr00 metalec, temveč sem bil zelo verjetno takrat fizično zunaj Gradca ali pa je bil ritual odpovedan.

Pogosta lastnost teh ritualov je, da trajajo vsaj pet ur, ko glasbeno znanje dokaže vedno štiri do šest bandov. Danes ni bilo nič drugače, program je vseboval »kombinacijo 3+2«, in sicer tri »stalne bande«, ki igrajo vsak del turneje skupaj – Benighted, Baest ter Coffin Feeder –, ter »lokalno podporo«, ki je specifična glede na lokacijo. Ta dan so bili to avstrijski domačini Outrage666 in Interregnum. Razpored je bil tak:

18.00–18.40 Outrage666
19.00–19.40 Interregnum
20.00–20.45 Coffin Feeder
21.05–22.00 Baest
22.20–23.20 Benighted

Vedno želim biti vzoren učenec ter ujeti vsak band na sporedu, a glede na to, da je ravno ta dan hčerka praznovala rojstni dan, sem sprejel logično odločitev ter se prikazal na sceni »le na glavnih treh bandih« ob za male otroke nečloveško pozni uri. Srečal sem dragega slovenskega koncertnega veterana, ki verjetno danes ni praznoval hčerkinega rojstnega dne ter je zato pravočasno prišel na dogodek, in ga povprašal, če sem kaj zamudil. »Eh. Ta prvi so igrali podobno kot Obituary. Všeč mi je bil le en komad, pa še ta je bil priredba od Obituary. Interregnum so bili OK – pač death metal iz šolskih klopi.« Debata je nanesla tudi na Coffin Feeder, ki so se na odru ravno pripravljali na začetek.

Znani obrazi na odru, a ime Coffin Feeder pač ne. Glasba je vlekla na Aborted, a glej ga zlomka – saj ni čudno, ker si Coffin Feeder z njimi delijo člane! Veterani death metala, a v tej konkretni novi preobleki obstajajo zgolj nekaj let in premorejo »komaj« slabo šolsko uro glasbe – trenutno ponujajo dva EP-ja Stereo Homicide (2022) ter Over the Top (2022), a z naslednjim letom obljubljajo studijski prvenec. Lirično je band močan v satiri akcijskih filmov iz 80-ih in 90-ih à la Robocop, Terminator, Silvester Stallone in podobnih filmov, ki so v posmeh samim sebi. Tudi na odru so bili gospodje zelo razigrani in zabavni – nisem mogel verjeti, da so tradicionalno zaspano in resno graško publiko pripravili ne le do circle pita, ampak celo do wall of deatha. »Pridite bliže pred oder, da vas lahko navoham!« je bilo pogosto vabilo pevca z nasmeškom. Gospodje v 50-ih, ki se znova počutijo kot 20-letniki: izjemno energičnega, avtentičnega in zabavnega nastopa ne bi mogel bolje povzeti. Med enim komadom je pomagal Julien, pevec od Benighted. Setlista je bila dobesedno celotna zgoraj omenjena diskografija, kaj pa drugega?

Baest so bili v neusmiljenem položaju držati začrtano normo. A glede na to, da so bili letos spet povabljeni na Death Ritual, sem sklepal, da verjetno zato, ker so lani svoje delo opravili z odliko in držali vzdušje z lanskimi predhodnimi nastopajočimi Schizophrenia. V prvi vrsti se je nastavljal možakar z dansko zastavo, da je vlival fantom na odru pogum v srca. In delovalo je! Mosh pit so zdržali, sicer v manjšem obsegu kot pri Coffin Feeder, a so pa zato nastali spontano in ne zaradi frontmanovih ukazov z odra. V splošnem se je bobnarski tempo umiril na death 'n' roll in glasba je delovala bolj vesela kot jezna, a je vseeno delovalo. Vsi na odru so bili nasmejani in so uživali, prav tako publika. Pevec je bil tako dobrosrčen, da je s prvo vrsto kot mesija delil svoje pivo. Pravično je razdelil kar dve pločevinki, da mu na koncu ni ostalo nič zase. Dobro delo ni bilo pozabljeno, saj se je kaj kmalu v dvorano vrnil nekdo, ki je šel do šanka po sveže pivo za pevca. V zahvalo je pred naslednjim komadom pivo pospravil na eks in podrl kupček, da smo se vsi pobalinsko zahihitali.

Nastopil je čas za nosilce večera. Tokrat je Julien, bosonog, zavzel oder z lastnimi pajdaši in ne zgolj kot gost. Kolega me je podučil, da je njihovemu trenutnemu bobnarju spodletelo na avdiciji za Archspire. Basist je ponosno nosil majico Archspire z napisom »400 bpm« na hrbtu. Ko so Benighted začeli pujskati s promocijo aktualnega, poleti izdanega Ekbom, sem bil osupel, kako da bobnar ni dovolj dober za Archspire. S takšno hitrostjo koliniti blastbeate nisem videl dosti bobnarjev … Prvi komadi so bili pretežno z Ekbom, nato sta sledila dva iz Carnivore Sublime (2014). Da poenostavim, večina seta je bila posvečena Ekbomu. Drugi albumi so morda dobili po en komad, a nisem prepričan. Če ne bi bilo matric z uvodi komadov in občasnega Julienovega naznanjanja naslovov, človek tako ne bi razločil enega komada od drugega – deathgrind se pač igra na polni hitrosti … Energija v dvorani je vztrajala in zdaj že dokaj opiti plesalci so polili pivo ter začeli padati na spolzkem terenu. Povzetek koncerta je enak kot moja recenzija albuma Ekbom (in je mišljen z vsem spoštovanjem): »Wuoiiiiiiiiii!!!!!!!«

Tokratno izkušnjo bi lahko opisal z Julienovimi besedami, da so vsi trije »stalni nastopajoči turneje« pokazali tri različne načine, kako igrati death metal. Coffin Feeder bolj deathcorovsko, Baest death-'n'-rollovsko ter Benighted dethgrindovsko. Meni so bili Coffin Feeder osebni vrhunec večera, a ne zaradi slabe predstave drugih, temveč izključno zaradi elementa presenečenja: banda nisem poznal in prav tako sem ga prvič poslušal v živo.