Death Ritual Graz: Krisiun / Baest / Schizophrenia / Triagone / Under Destruction

Zadnje dejanje trilogije graških metalskih ritualov se je po overturi s hrupnim in vmesnim črnim zaključilo še s smrtnim. Krog je torej sklenjen.

Prispel sem točen kot ura na Under Destruction. Nekako me vzdušje (ki je bilo, mimogrede, kar v redu za avstrijske dolgočasne standarde) niti malo ni potegnilo, preveč skrbi v glavi. Glasba, ki je nihala med melodičnim death in modernim metalom, mi je delovala preveč nedinamično in enolično, da bi uspela pretrgati moje zbegane misli. Kljub temu sem dal bandu priložnost in vztrajal v dvorani, da sem bil v svoji temni duši vreden smrtnega obreda. Spil sem sveti eliksir grenkega in penastega okusa, da bi ponotranjil dogajanje okoli sebe. Ozrl sem se okoli in bil vesel, da je bila ta večer dosežena ženska kvota, ki se je gibala okoli 30–40 %. Eliksir deluje – dobro! Še vedno me privlačijo ženske – tudi dobro! Glasba mi je postajala vedno bolj všeč – še boljše!

Izjemoma sem šel iz lastne cone udobja ter se postavil v prvo vrsto pred oder. Triagone so dvignili tempo na blastbeatovsko normo, kar mi je prijalo. Mična pevka je z glasom in stasom zaman poskusila motivirati publiko za nekaj več od čupanja, a je bilo kljub temu vidno, da se raja zabava(mo). Belgijski death metal je prijal mojim ušesom in mi izklopil možgane, ki so bili delno še vedno pri nekih znanstvenih tematikah, neprimernih za trenutni kontekst. Izmenjava vokalov med pevko in kitaristom je bila dobra pogruntavščina, saj je preusmerjala pozornost poslušalca in ga pustila kognitivno aktivnega. Opazil sem, da je drugi kitarist imel signature sedemstrunko Jeffa Loomisa (bivši član Nevermore, Arch Enemy), mokre sanje mojih študentskih let, ko si tega kosa enostavno nisem mogel privoščiti. Prva vrsta pred odrom je potencirala moje povprečno doživljanje koncertov v Explosivu, zato sem bil z nastopom Triagone zadovoljen in jim bom v domačih sobanah vsekakor dal priložnost.

Spet en belgijski band z retro izgledom iz 80-ih (tistim po vzoru kultnega filma Wayne’s World). Zanimivo, očitno razsaja v Belgiji trend retro metal videza. Spominjam se Tolminatorja, kjer so podobnega videza in v podobni opravi igrali Speed Queen. Schizophrenia so bili na moje veselje odeti v bele barve. Frizure v frufru stilu (kdor se spomni fotografij Metallice izpred 1983, ko je bil del ekipe še Dave Mustaine, bo točno vedel, o čem govorim) so delovale kot časovni stroj. Tudi bandov logo v ozadju je bil natisnjen na ogromni beli podlagi. Ampak to ni bil poklon speed metalu in javkanju po starih časih. Pevec/basist je bandov zvok že vnaprej nakazoval z majico Scream Bloody Gore od Death. Preigraval se je death metal z elementi thrasha v vizualnem stilu Wayne’s World. Poznate film, ja? Energičen nastop: band je rad poziral in kazal svoje brčice in retro frizure tako, da so se člani pogosto postavljali na stopnico, ki jih je dvignila kakega pol metra nad oder. Da je mera polna, smo dobili še priredbo klasike Necrophiliac od Slayer.

Baest so imeli pred sabo težko nalogo držati nivo, ki so ga začrtali Schizophrenia. Publiko so poskušali nagovoriti v srčkano polomljeni nemščini in nas opogumiti k circle pitu, a žal neuspešno. Death metal danske šole je sicer sprožil val čupanj po dvorani. Pred mano so svoje dolge lase in ritke divje migale tri milfice. Tudi mene je zasrbelo in sem brezskrbno začupal in zaritkal ob prijetnih taktih. A zlomka, za mano se je močno opiti gospod postavil ravno v moj radij čupanja, da sem z glavo zadel njegovo pivo, ki mi je polilo lase. To je res zadnje, kar sem potreboval. Nobena ženska ne mara vonja po postanem pivu v laseh ... Ne glede na to sem se pomaknil bližje milficam pred sabo, da sem kompenziral neljubi dogodek. Band na odru je bil dokaj aktiven, pevec je v stilu glammetalskega nastopaštva premnogokrat skočil iz monitorja in v zraku razkrečil noge. Pod črto – Baest so uspeli držati momentum in dodobra ogreli dvorano za nosilce večera Krisiun.

Čakanje na Krisiun mi je postajalo naporno, saj sem v dvorani že okoli pet ur stal brez (ženske) družbe in dal skozi vse štiri bande na časovnici. Grenki delavski november mi tudi ni bil v pomoč in začel sem zehati. Navdahnjen od zgoraj omenjenega milfastega prizora sem ženi poslal sporočilo, če je mokra in voljna, da sem pripravljen zaradi nje izpustiti Krisiun in priti rajši domov (pun intended). A odgovora ni bilo skoraj do konca seta, dokler nisem slišal priredbe Ace of Spades od Motörhead, zato sem pač ostal do zadnjega. Lemmyju so se Krisiun poklonili z odliko, vokalske dolžnosti pa je prispeval tudi pevec od Baest. Zanimiva popestritev večera – že drugi band, ki je presenetil s priredbo. Krisiun nisem videl v živo že leta, zato sem bil vesel, da sem po tolikem času slišal meni ljube klasike iz v bistvu skoraj vseh albumov od Conquerors of Armageddon iz leta 2000 dalje. Mokre misli mi niso dopuščale analitičnega spremljanja setliste, a zagotovo se spominjam otvoritve seta s Kings of Killing, ki je dvignil napolnjeno dvorano na noge. Za moj okus je manjkal kakšen primerek iz Works of Carnage (2003), poudarek pa je bil na lanskem albumu Mortem Solis. Kaj kmalu po zadnji odigrani noti sem jo popihal domov v upanju na nekaj mokre akcije, zato nimam dosti kaj povedati o vzdušju po dogodku, a upam si trditi, da je bilo zelo pozitivno.

Setlista Krisiun: Kings of Killing, Combustion Inferno, Swords Into Flesh, Scourge of the Enthroned, Ravager, Vengeance’s Revelation, Necronomical, Descending Abomination, Blood of Lions, Serpent Messiah, Ace of Spades (Motörhead priredba), Bloodcraft, Black Force Domain.