Tole bo malce nenavaden začetek, a prav ne morem mimo predstave, ki se mi je porodila v glavi. Cel kup ljudi, ki poje navihano:

Vse najboljše za te,
vse najboljše za te
vse najboljše, novi album Spilling the Astral Challice,
(in v ozadju en glas: od Siderean)
vse najboljše za te!

In potem totalni disonančni kaos.

No, realnost je bila (na srečo?) precej drugačna. Lepa sobota, celo po dolgem času kar poletna, taka za srečanje s prijatelji, popoldansko kavico, poslušanje Carla Douglasa in albuma Kung Fu Fighter ob martinčkanju na balkonu. OK, spet me odnaša. Zdaj ko razmišljam, prav ves ta vrtinec misli je bil priprava na večer vrtincev. Vrtincev čup, vrtincev disonančnih tonov, vrtincev glasov, vrtincev blast beatov.

Namreč, večerni koncert v Kranju je bil mokri sen ljubiteljev res ekstremnega metala. Skupni imenovalec? Eolith Productions. Drugi skupni imenovalec? Disonanca. Tretji? Đordan v publiki ali pa Frogijevi »ijaaaaaaa« kriki ali pa Vasko (a. k. a. Mrtupevc), ki s svojim kruljenjem preglasi (brez mikrofona!) vsako pavzo med komadi. Eolith so se torej odločili pripraviti zabavo ob izidu albuma Spilling the Astral Chalice domačih ekstremnežev Siderean, ki so tudi s to ploščo dokazali, da:

a) so vodje domače ekstremne scene,
b) so muzičarji par excellence,
c) si zaslužijo širšo svetovno prepoznavnost,
d) je vpliv Gorguts in Deathspell Omega precej širši, kot smo si drznili predstavljati.

Zanimivo pa je to, da so za spremljavo izbrali tri tuje (!) bande. V bistvu pametna in logična odločitev – na domačih tleh pač ni skupine, ki bi jo lahko dal v tak paket, tako da to odločitev res pozdravljam. Pa nisem edini. Kolikor sem videl ali pa slišal v zanimivih debatah na Trainovem parkingu pred koncertom, niso bili fokus dogajanja le Siderean. Ves čas se je šepetalo ime »Defacement«, kmalu pa bomo izvedeli, da so si naše šepetanje, prekomerno omenjanje in masivni respekt zaslužili oziroma zaslužila predvsem dvojec, ki deluje pod imenom Gorrch.

Bil bi pa res krivičen, če ne bi navdušeno pisali že o kvartetu iz Italije, Thysia. V grščini – tako pravijo na Metal Archives – to pomeni »ritualno žrtvovanje«. Black metal as fuck! Pa sveče na odru. Pa majice od Celtic Frost in Bathory. Okusno narejen minimalni corpsepaint. Monolitne poze vseh štirih članov, ki prihajajo iz bandov Assumption, Horrendous itd. In na veselje prisotnih setlista, sestavljena iz komadov s prvenca Islands in Cosmic Darkness, ki je izšel lani prek Chaos Records. Dvorana bi lahko bila bolj polna, a je manko ljudi napolnilo morje črnih duš, ki so jih priklicali Thysia s svojim igranjem black metala, ki močno črpa iz drugega vala in mu doda ravno prav dobrega odnosa med zvokom basa (grom!) in kitare (melodika!), da dobimo reference na Dissection ali pa celo Marduk. Boben, ki ga je bobnar igral bolj lirično (beri: lahko bi ga z lahkoto bolj mlatil), je bil kar tih. A v celotno sliko italijanskih blekkerjev je bila to pravzaprav voda na mlin oziroma kri v žrtveno kupo. Minimalna komunikacija, a nič kaj pompozen nastop – totalno »trve«! Odličen začetek koncerta. Seveda, pomisleki ob izboru, a hudič je v detajlih in glasba zasedbe Thysia skriva ravno pravšnjo mero disonančnih tonov, da je jasno, da so si mesto nastopa v Kranju ob boku ostalih treh zasedb več kot zaslužili.

Kar je sledilo, pa je bilo »mind-blowing-what-the-actual-fuck«. Italijanski duet, ki deluje pod imenom Gorrch. Gre za kitarista in bobnarja/vokalista. Medtem ko možakar na kitari dobrih 40 minut ni skorajda nič igral počasi (res, njegova trzalica je rušila zvočni zid na tistih strunah, prsti pa niso bili nič manj delavni), tudi bobnar ni poznal te hitrosti. Človek kriči/kruli v stilu Angelcorpse, šopa pa v stilu Nile. Igrala sta perfektno, in čeprav je manjkal bas ali pa druga kitara – OK, vizualno manjkal – ni zvočnemu zidu manjkalo absolutno nič. Med komadi nobenega govora, samo nekaj hrupa in šus do konca. Pa zadeva deluje tako energično, da je joj. Tisti pred odrom smo samo pobirali čeljust s tal in si govorili »Un-fuckin-believeable!«

Po takem nastopu moram priznati, da je trajalo kar nekaj časa, da sem se navadil na drugačno intenzivnost banda, ki je bil center dogajanja verjetno zadnjega lepega poletnega vikenda. Siderean so prišli, disonirali in zmagali. Kvintet obvlada instrumente, pozna svoje pesmi, na odru uživa in deluje kot eno, le pevec bi lahko delal na tem, če se že odloči za en sam govor, da naj si ga ne mrmra v brado. To je bilo res brez zveze, pa še Mrtupevc ga je preglasil s svojim nečloveško glasnim in dolgim ARGH! Kaj so igrali? Večinoma nove stvari in kakšno staro. A je vse skupaj delovalo čudovito enotno, povezano, iskreno. Res dober nastop, igranje na svetovnem nivoju, a po intenzivnosti Gorrch in mističnosti Thysia je res trajalo, da si se navadil na nastop Siderean. Nekateri v publiki so tarnali, da je bil nastop prekratek, meni je bila tista slaba ura idealna.

Ni bilo lepo, da je po Siderean velik del publike šel ali ven iz kluba ali pa kar domov. Defacement, kvartet libijsko-nizozemskega porekla (če je verjeti Metal Archives) si je zaslužil prekleto več. Tipi igrajo fenomenalno, res so energični, so disonančni, hitri, brutalni in se dotaknejo najtemačnejših globin duše. »Disturbing«, a na prijeten način. Nastop je sčasoma postal malo enoličen, saj so komadi res hitri, zajebani, brutalni itd., a površno povedano, praktično enaki drug drugemu. Ali pa se jaz staram. Oboje. No, kakor koli, Defacement so odpičili dobro uro dolg set, komadi so bili s treh plat, seveda s poudarkom na sveži izdaji Duality.

Če potegnem črto, je bil dogodek res vrhunski. Zaslužil si je seveda več ljudi, a vsega ni moč imeti, sploh če upoštevamo, da sta bila na isti večer brutalna ali pa ultra hitra dogodka tudi v Kopru in Novi Gorici. Vsekakor so Siderean novo plato odlično predstavili, drugi trije bandi pa so prisotnim »jebali vse po spisku«. Spomnilo me je na podoben dogodek, 26. marca 2001, ko so Channel Zero zasedli mehiški Disgorge, slovaški Sanatorium in slovenski Abbatoir. Majhen koncert, ki si je zaslužil več folka, a je bil za prisotne ravno dovolj močan, da smo se zavedali, kakšno srečo imamo, da obstajajo underground koncerti in res underground koncerti – če ima to kaj smisla. Kakor koli že, Kranj in njegov TrainStation ostajata destinaciji, kjer živi močna ponudba predvsem tudi obskurne svetovne death metal scene, zato si kar označite 12. oktober (sobota), ko bodo oder tresli štirje odlični bandi. Kdo? Preverite v našem Napovedniku …