Metal. Vonj znoja in piva. Večkrat kot ne zatohel vonj plesnivih kletnih prostorov. Stroboskop. Gigavatni zvočniki. Headbanganje in moshpit. Dretje in tuljenje med komadi. A ne tokrat. Prav nasprotno. Sedišča. Pogrebna tišina. Starejša populacija, željna kulture. Osiveli dedki in babice z gosto nakodranimi trajnami. Gledališka predstava in kljub temu – blastbeat!

Dekadent so pri nas pionirji rinjenja ekstremne zvrsti v, hja, ja, visoko kulturo.

Minulo nedeljo sem prisostvoval tretji uprizoritvi klasičnega teksta Antigona na medvoški tržnici, ki jo je ob 30-letnici občine izvedlo Združeno medvoško gledališče. Celotna ideja te pojavnosti me vrne skoraj dve desetletji v preteklost, ko smo si v Kinodvoru ob kozarcu šampanjca ogledali bandov 20-minutni videospot za The Deliverance of the Fall, za metal sceno na naših tleh tedaj nekaj novega, drugačnega, nekaj, kar je šele napovedovalo razvoj banda v čisto svoji smeri in sferi. Open air narava dogodka pod zvezdami je hkrati spominjala na drugi najbolj unikatni dogodek Dekadent, Oratorij na kozolcu. Band nam tako bogati metalsko zgodbo in iz goščave enakega sporadično servira dogodke, ki so samosvoji.

Gledališčna predstava se časovno tudi odlično križa s še vedno svežo ploščo Dionyst, kjer gre antično grško mitološko ozadje vsebinsko precej vštric.



Po prebranem napovedniku si nisem znal niti predstavljati, kako naj bi dogodek izgledal. Bežno se je omenjala glasbena podlaga Dekadent, zamišljal sem si, da bi člani banda utegnili celo nastopiti v eni izmed vlog.

Kakor koli – s skromno ekipo poznavalcev banda smo na prizorišče med tržnico in knjižnico vkorakali nekaj pred deveto uro. Cena vstopnice je bila 12 EUR za 80 minut predstave. Gledališke scene ne poznam in si niti ne predstavljam, kako aktualna dejavnost je to, sploh kadar gre za amatersko gledališče. Na lastno presenečenje je drugo ponovitev prišlo gledat nekaj čez 100 ljudi, podobno kot prejšnji dan, petkova premiera pa je bila razprodana. Samo prizorišče sicer lahko gosti med 150 in 200 ljudi. Na večini lokalnih metal eventov bi bil danes izredno vesel takega obiska. Kaj šele tretji dan istega programa.

Prizorišče je bilo zgrajeno 2019 in sledi novejšemu arhitekturnemu trendu tlakovanih izčiščenih prostorov, ki so sami po sebi nekoliko prazni, dolgočasni, vse dokler jim kulturni program ne da posebnega pomena.

Ko se je dan prevesil v noč, se je brez posebne napovedi pričela scena. Na skrajnih koncih v ozadju stojita na levi strani Gaj, tokrat na bas kitari, in na drugi strani Artur s kitaro, bobnar Tine centralno v ozadju za svojo baterijo, basist Gal pa tokrat za mešalno mizo. Makeup in oprava z zašiljenimi klobuki spominjata na legendarni Call of the Wintermoon, spot Immortal. Band menda pri tem ni imel posebne besede. V ospredju pred publiko oder z rekviziti. »Budget« varianta gledališča na prostem je trupla statistov zamenjala za zmečkane papirčke, ki so jih stranski igralci brcali naokoli, sčasoma odlagali na kakšnega od mnogih mini ognjišč. Band potrpežljivo čaka v ozadju na zaključke posamičnih aktov, med katerimi oživi za eno- do triminutne povezovalne točke in servira tipični dekadentovski zven, ustvari tonsko napetost in njeno razrešitev. V zbrano gospodo suva navito kitarsko distorzijo, rezek in golčavi growl ter gosto posejane bobnarske note. Sčasoma se pomeša s samo igro in nekoliko preglasi govore nastopajočih. Spet drugič se izteče in s soničnim ritmičnim ostankom podloži korak prihoda igralca v naslednji kader. Nekje na polovici nas objame čista nebesna tema, okolico le še nežno osvetljuje krajec lune, na katero veter na momente nanosi plasti oblakov.



Odrske luči in ognjišča migetavo obrišejo drevje v ozadju in povečajo kontrast scene. Vsake toliko se iz sosednjega lokala Mačke sliši glasen hehet, že tako sčasoma komaj slišne govorce preglasi mularija, ki se preganja s skuterji.

Kvaliteta igre pri glavnih igralcih je zadovoljiva, zelo doživeta in pri statistih, ki jim je namenjen stavek ali dva, nekoliko bolj jebivetrska.

Kot gledališča nevajen posameznik sem se dodobra sprostil nekje na polovici, ko je igra v zavetju teme stekla najbolj naravno. Sčasoma so napetost ustvarjale netaktno izvedene nenamerne pavze, požrta ali napačno naglašena beseda. Malenkosti, ki pač pritičejo ljubiteljskemu gledališču. Vmes sem tuhtal, kakšno vedenje se pričakuje od publike. Ali med kadri ploskamo? Nismo. Tišino smo sprejeli kot del procesa. Sam dialog med kraljem in glasnikom slabih novic je sčasoma le izzval nekaj pridušenega krohota, zadnja scena s kraljevim krikom v kombinaciji z Arturjevim vokalom pa je bila prav epsko izvedena.

Sledila je razvrstitev nastopajočih in mehanski tri minute trajajoč aplavz brez prekinitve.



Nadvse zanimiv dogodek, ki pa po pogovoru z bandom razkriva, da smo bili v prvih treh uprizoritvah edini metalci, ki smo si dogodek ogledali, čeprav je bil namenjen prav nam. To, da bosta growl in blastbeat ravnala trajne pretežno babicam, je bilo nepričakovano.

Gledališka igra bo, če bo vreme ugodno, izvedena še trikrat, in sicer 21., 22. in 23. junija ob 21.00.

Škoda bi bilo, da bi ciljna publika banda prezrla to zanimivo sprego metala in gledališča. Ansambel sicer kani to zgodbo vgraditi v svoj naslednji izdelek – glasbene točke so namreč avtorske, spisane posebej za to priložnost.

Vsekakor priporočam.