Kje sta glavni oder v pritličju in manjši oder v prvem nadstropju, ve bolj ali manj vsak, ki je vsaj nekajkrat obiskal Orto Bar zaradi koncerta. Nekoliko manj poznan pa je zagotovo oder v Orto Baru, saj je ta prostor že kar nekaj časa zaprt oziroma se ne uporablja več. Včasih, ko spodnja dvorana še ni imela današnje oblike in videza, se je ta prostor uporabljal kot nekakšna čakalnica za koncerte eno nadstropje višje. Tukaj smo lahko v miru spili svojo pijačo, posedeli, se pogovarjali ali se samo prepustili svojim mislim. Vse to pa je bilo minuli petek nekoliko oteženo, saj bi si upal trditi, da Bar ni namenjen takšni množici ljudi. V levem kotu takoj ob vhodu/izhodu je bilo komajda dovolj prostora za bobne/bobnarja in enega kitarista, medtem ko so ostali člani nastopajoče zasedbe stali že tako rekoč v prvi vrsti pod odrom. Osebno me ta okoliščina ni motila in tudi opazil nisem nikogar, ki bi ga, saj je bil na ta način stik z bandi še intimnejši.
A še preden se je začelo dogajanje na najmanjšem odru, sem že nekako čutil, da Orto na ta dan ne bo uspel sprejeti vseh, ki si tega morda želijo. Sicer sem bil že skorajda frapiran, ko sem med eno izmed številnih menjav odra na poti mimo blagajne ujel stavek »Stari, ne morem verjet’, da je danes vstopnina!« (moja misel ob tem: /sarcasm on: »Saj res, kakšna nesramnost!« /sarcasm off), sploh pa nisem bil presenečen, ko se je Simona naenkrat z blagajne zadrla, da je festival razprodan. Tudi za to vama, draga Dihurčka, na tem mestu čestitam.
A dovolj je bilo besedičenja, gremo dalje z glasbenim programom odru Orto Bara:
20.15–21.00 The Canyon Observer
21.20–21.50 Grob
22.10–22.40 Dust Collector
23.00–23.40 Chains
00.00–00.40 Harry
The Canyon Observer na Dirty Skunks Fest 2020:
The Canyon Observer je petčlanska zasedba, ki v svojo glasbo vmešava prvine sludgea, noisea, post in atmosferičnega black metala. Izredno bogata mešanica, od katere pa sem v živo prepoznal dejansko vse, le atmosferičnega black metala ni bilo skorajda nič oziroma je bil zapakiran v noise eksperimentiranje (pedalboardi so zavzemali skoraj toliko prostora kot bobni), tako da z dotičnim žanrom nima več neke prave veze. A predalčkanje v primeru te zasedbe je povsem brezpredmetno, kajti ta hrup, ta krik, ta groove, to mističnost, to trpljenje, ki jo The Canyon Observer izražajo skozi svojo glasbo, je treba enostavno začutiti oziroma doživeti. Sicer pa se je zasedba pri predstavljanju svojih komadov osredotočila na studijski album z naslovom NØLL, s katerega so zaigrali Mirrors in Lacerations, poleg tega so se s komadoma My Will in All Of Her, Mine dotaknili nekoliko starejšega gradiva, medtem ko so s komadom Urn ponudili najvišjo mero vsega zgoraj opisanega kaosa.
Grob na Dirty Skunks Fest 2020:
Z Grob se poznam že nekaj časa. Leta 2018 izdan prvenec Metanoia se je v mojem predvajalniku odvrtel že ničkolikokrat, zaradi česar so bili prav oni drugi glavni razlog za obisk Dirty Skunks Festa. Ker se v prednjih vrstah nisem želel spet naslanjati ob katerega od članov zasedbe tako kot pred tem ob hrbet basista od The Canyon Observer, me je gneča pregnala v zadnji del bara, kjer je bilo več prostora in je bil zrak tudi bolj svež. A od tam dejansko človek ni videl nič, le tu in tam kakšen vrat od kitare ali pol glave katerega od članov, zato ni trajalo dolgo, da sem se prerinil nazaj v prve vrste. Ker je zanimanje za band v drugi polovici njihovega nastopa začelo upadati, je tudi spremljanje njihovega black metala postalo znosnejše, kajti vedno manj ljudi se je zaletavalo v nas tam spredaj. A to v mojih ušesih vseeno ni skazilo nastopa zasedbe, ki sem jo še lani novembra v klubu MC Pekarna poslušal kot trojico. Grob ponovno nastopajo kot četverica, ki pa se mora še nekoliko uigrati. Načeloma ne polagam dosti pozornosti na to, če band kdaj kje kaj v živo zaigra »po svoje«, a med atmosferičnim delom komada Razkol so bile kitare malo »razštelane«. Sicer pa je ponovno zmagal komad Cleansing of the Elite s svojim motörheadovskim pridihom, medtem ko je Invoking through Mirrors poskrbel za grobovski trans. Pol ure, ki je bila rezervirana za Grob, je vsekakor minilo kot v šusu.
Dust Collector na Dirty Skunks Fest 2020:
Sledili so rokerji Dust Collector. Zasedba iz Ljubljane je lani izdala EP z naslovom Lust Connection, na njem pa se je posvetila bluzovsko obarvanemu rocku, ki s poudarjeno basovsko linijo in všečno melodičnimi kitarskimi ritmi hitro pritegne v živo. Zvok kitare je bil povsem čist, a tudi sicer glasba četverice Dust Collector ne zveni nasičeno, zaradi česar jim v živo sploh ni težko slediti. Nalezljive melodije pa itak naredijo še svoje. In k sreči zna pevec bolje peti kot pripovedovati vice:
Pevec: »Včeraj sem pil najslabši cviček ever.«
Kitarist: »Res? Kakšen je pa bil?«
Pevec: »Ma, še kar dober.«
Chains na Dirty Skunks Fest 2020:
Po veselih in igrivih rokerji je postalo mračno. Na vrsti je bil primorski dvojec Chains, ki je v zadnjih letih postal pravi ljubljenček organizatorjev koncertov. Osebno nisem ravno strasten poslušalec doom metala, pa sem se v lanskem letu v živo srečal s Chains kar dvakrat. Prvič v Krškem kot predskupina Ways of a Heretic in drugič na Oratoriju. Ker je dvojec tik pred izdajo svojega drugega studijskega albuma, ki bo izšel natanko čez dva dni pri domači založbi On Parole in bo nosil naslov Sonic Sabbath, je bila setlista posvečena ravno temu albumu. Nastop sta otvorila s komadom Hexenight z istoimenskega EP-ja, končala pa z Dancing with My Demons, vmes pa smo v celoti slišali prihajajoči Sonic Sabbath, natančneje šest pesmi, ki skupaj obsegajo dobrih 22 minut. Gre pa za doom metal, ki te odpelje v svojevrsten trans, meditativno stanje, kateremu se je najbolje predati sede in z zaprtimi očmi. Nekateri so v baru dejansko imeli to možnost, osebno pa sem v prvi vrsti še najbolj občudoval bobnarja, kako uživa ob zmernih udarcih po svojem instrumentu. Pevec pa me je prepričal s svojim retro vokalom, medtem ko njegovega obraza v živo zaradi maske še nisem videl. A tako je po mojem mnenju fokus točno tam, kjer tudi mora biti.
Harry na Dirty Skunks Fest 2020:
Sledila je še ena zamenjava skupine, preden se je vse skupaj končalo. Na oder je skočil trojček Harry, ki je poskrbel za totalno menjavo vzdušja in publike. Skupina ima za seboj že kar nekaj izdaj, preigrava pa kombinacijo punk rocka in melodičnega hardcora, tako da smo slišali številne kratke in udarne komade, ki nikogar niso pustili nepremičnih. Še najbolj se je razživel pevec/kitarist, ki je dokazal, da je majhen oder bara kljub vsemu dovolj velik, da omogoča skakanje z njega. Kjer je volja, tam je pot, in Harry so nam zagotovo pokazali, da čas ob koncu festivala še ni razlog za pot domov. Boljše se dogajanje na tem malem odru, ki je pričaral odlično intimno vzdušje butičnih nastopov, ne bi moglo končati.
Videoposnetek koncerta TCO je prispeval Jan Hauschen iz Studia TPD.
