Nedelja, jutro po koncertu … Za desnim očesom skeli glavobol, še očitnejši je ob vsakem utripu srca. Čez ušesa reže pesem kosov in drugih ptic, na dlesnih peče jedka pivska greznica, voda, ki moči suha usta, se zdi sladka. Vsakič, ko odprem oči, traja frakcijo sekunde, da se pogled stabilizira, poravna kot obzorje s črto ekrana za nadzor nagiba na letalu. Leno podrsam po spletnih ljudskih občilih, zgornja vrsta zgodb žari v rumeno-modro-rdečih barvah odrskih žarometov. Kolegi razkazujejo svoj POV prejšnjega večera. Nekaj posnetkov mi obnovi thrash večer v TrainStationu, le kilometer stran v Klubaru so sočasno igrali Elvis Jackson, en dogodek je drugemu odvzel po kakšnega obiskovalca. Še nekaj več videoreportov je prihajalo s koncerta Grime v Ljubljani, v zmesi vse aktualnosti se je skomolčil tradicionalni Hudrapov #throwback na neki pretekli koncert, da se ve, da se ne pozabi, da opozori nase. »Age of self« v vsem svojem razponu. Preobilje vsega. Bog je mrtev, na njegovem mestu vsak lošči svoj odsev, se žene do izgorelosti, da na ogled postavi svoj produkt, svoje pesmi, svoje slike, svoje misli, svoj humor, preliva sebe na platno, stisne še 123024-ič gumb Record, da bi ujel svojo najboljšo verzijo solaže, nekaj, da ga potegne iz povprečja, da bo vreden tega, da nekoga za trenutek iztrga od njegovega glancanja svojega izdelka in mu reče: »Glej! Kažem ti sebe!«

In tako iz dneva v dan. Da so par dni pred nastopom Moshead izdali drugi video svoje druge plošče, je že zdavnaj potonilo pod plastjo ostalih objav. Ure in ure truda in znoja ter žuljev in živčnih zlomov za tisti en dan, ko izdelek bliskne med ostalimi novicami. Da bi le na nekoga napravilo vtis, ki bo trajnejši, ki bo komu dal misliti še za kakšen dan več. Poglejmo prejšnji večer od bliže.

Sobota, Kranj, metal, najljubša bajta. Trije pretežno thrash bandi, formula, ki bi pred nekim desetletjem zgnetla v teh prostorih brez težav čez 200 obiskovalcev. Tokrat nas je bilo z bandi in osebjem okoli 70, kar je za koncert v sklopu eventov Distoržn še vedno nekoliko nadpovprečno.

Koncert so otvorili pretežno primorski moderni thrasherji Ghastly Ashes, tokrat ob odsotnosti enega izmed dveh vokalistov. Na sceni so že nekaj let, pa jih spričo opažanj v predzgodbi do sedaj nisem prestregel. Ena narečja je prijetnejše poslušati kot druga, in že samo s prijetno govorico med nagovori se je band tedaj še zadržani publiki prikupil. Avtorske pesmi je obogatila priredba Lamb of God, bi pa pri bandu izpostavil predvsem močan bobnarski groove, sicer pa se danes, spet spričo mnoštva pijavk pozornosti, težko spomnim na kaj, kar bom nosil s seboj.

Med nastopom so posamezniki že premagovali sindrom šeste ploščice, prebijali zid teles, ki se zgnete nekaj metrov od šanka, med njimi je prednjačil Puzavnar in polnil prostor s svojim vonjem, zmesjo polne vrečke sesalca, vlažnega dračja, šampona in piva, ki puhti iz kislega želodca.

Z naslednjima bandoma smo vstopili na bolj lokalno področje. Podobno bandovsko konfiguracijo smo si februarja ogledali v Gromki, tokrat v polovični udeležbi publike. Strokovni popis izvedbe in setlist bandov, ki ga je v ljubljanski ediciji častil Ivan, v pretežni meri drži tudi za dotični koncert, tako da v izogib ponavljanja raje pokomentiram le specifiko in odstopanja te različice.

Black Camo so s kombinacijo HC riffov, besnega vokala in mladostne karizme, ki sije skozi bledo modre oči frontmana, brez naprezanja predrli zid šeste ploščice in pognali večer v gibanje. Že zelo zgodaj je padel befel po levo/desni razdelitvi in ubogali smo. Wall of death, del folklore, ena izmed tistih življenjskih situacij, za katero nisi volil, ampak pride v paketu z udeležbo. Stisnjen čisto ob robu pričakujem, da se bodo telesa v pljusku srečala nekje na sredi. Napaka. Stokilska masa mi je ob telo sploščila ravnokar odprto pločevinko piva, ki se je vpilo v tisti dan oprane lase, hlače in pretežno v majico. –3,5 EUR nova pločevinka. –22 EUR majica Moshead. 101 prodaje mercha. Tako ustvariš potrebo. Nekaj teles je gromko vžgalo ob tla, nekdo je preostanek koncerta gledal skozi eno oko, na drugega je poveznil slepico. Četudi ta ritual odvzame kakšno kapljo krvi, oko ali zob, pa doda k vzdušju. Black Camo so prignali čredo do kraja zelo doživeto in publiko napaljeno predali nosilcem večera.

Moshead so tokrat nastopili v polni vokalni formi, a ob menjavi basista. Ta je bil odsoten zaradi maturitetne četvorke. Vakuum odsotnosti je na njegovo mesto potegnil Niko Krmelj, ki z Lavtarjem blazinice prstov vtira v debele strune pri Eruption. In ta vez in zaupanje pri takih ad-hoc menjavah se na odru gotovo poznata. Bandu zastane dih med bas solo delom pri Stuck No More, v takih zadevah celota obstane ali pade in Nika izkoristi svoj »spotlight moment«, kot da ji je življenjsko poslanstvo. Energija se tako še dvigne, kolikor se lahko v le napol polnem prostoru, osebni vrhunec pa je predstavljal Light of Attraction, favorit z nove plošče, ki pa gre tudi v živo na tanko skozi, gre za vražje težke vokalne linije, pri katerih si lahko srečen, da je band prigaral do konca in da ob grlenem refrenu ne poči kakšna anevrizma.

Če primerjam ta in Ljubljanski koncert, je bil ta gotovo manj magičen, manj doživet, ob vsem preobilju ne nujno krvavo potreben, v nevarnosti, da se v spominu zlije z maso vseh drugih. Nikakor ne slab ali slabo obiskan, kot se je to pred par dnevi zgodilo Ambri. Špil kot špil.

Naslednje jutro je marsikomu, ki se je žarčil pod tistimi odrskimi lučmi, ostal le glavobol in vprašanje o smislu. Smo ga našli? Ga bomo na naslednjem koncertu, ko bo kdo spet kazal svojega osebnega boga, mi pa s tem za trenutek nismo gledali lastnega? Ugotavljamo spet prihodnjič. Vikend za vikendom, in še kakšen ponedeljek in četrtek in vse vmes. Scena poka od dejavnosti.