Jalla Jalla je tisti klub oziroma tista pisana hiška, ki jo vidiš naravnost, ko se pripelješ v Metelkova mesto skozi rampo mimo Gale hale in Ch0. Jalla Jalla Open Air pa zgleda tako, da se odprejo steklena vrata terase, v notranjosti kluba se postavijo bobni, vso ostalo opremo oziroma instrumente pa na omenjeno teraso, medtem ko občinstvo stoji »na cesti« oziroma na dvorišču pred dvorano. V tem primeru so »otroška igrala« v parku na levi ravno odlično alternativno sedišče, kot neke vrste VIP prostor za izbrane, ki se ne marajo gužvati.
Ob prihodu na Metelkovo nekaj minut pred napovedanim začetkom je bilo še relativno mirno. Na mesto, ki se je kasneje izkazalo kot oder in pododrje, so sproščeno sedeli ekipa Veselih Dihurčkov in nastopajoči, zaradi česar sem takoj podvomil v točnost objavljene časovnice:
18.30 Sovrag (40 minut)
19.30 CarlxJohnson (20 minut)
20.10 Sakrabolt (30 minut)
21.00 Reach A.D. (30 minut)
A glej ga zlomka, kako se človek zmoti. Par minut pred pol sedmo zvečer, ko je sonce z desne še odločno sijalo na del odra in občinstva, ki je bilo tokrat zelo pisano in predvsem zelo številčno, po mojem nas je bilo par sto, so Sovrag že bili na odru in zavzemali svoje mesto. Ker Sovrag štejejo 5 članov, si lahko zamislite, da niso ponudili kaj dosti odrskega dogajanja. Razen pevcu, ki je do konca nastopa razvil dovolj poguma oziroma samozavesti, da je parkrat na mestu poskočil na lastne melodije, majhna terasa preostalim tega ni dopuščala. A po drugi strani tudi vprašanje, koliko bi melodična blackened death thrash metal zasedba iz Ljubljane dejansko izkoristila večji oder, saj smo bili priča njenemu prvemu nastopu, zaradi česar se je tudi osredotočila bolj na tehnično plat svoje izvedbe. In ta je bila glede na okoliščine za moja ušesa zadovoljiva, dejansko sem uspel slišati samo eno napako, in sicer med prehodom iz mirnega na divji del med komadom Into the Fire. Zaznano, a daleč od usodnega. Zasedba je v mojih očeh in ušesih dobro predstavila svoj debitanski in edini studijski izdelek, EP z naslovom Tribute To Death. Glede na intro Bitter End sem pričakoval, da bo band začel s tem in nadaljeval z drugim komadom s ploščka, ki nosi naslov Corpses Of Pointless Pride. In tako je tudi bilo. V nadaljevanju smo nato slišali mešanico izdanih in neizdanih komadov, od katerih je po nalezljivosti, se pravi glavni melodiki in solaži, izstopal že omenjeni Into the Fire, za katerega upam, da bo kmalu objavljen kje na spletu.
Po nastopu edinega metal banda, ki v svojem opisu ne nosi pridevnika »core«, se je začela risati dejanska rdeča nit večera. Na vrsti je bila postojnska trojica CarlxJohnson, ki se je na prizorišču pojavila enkrat med nastopom Sovrag. Spet sem skeptično gledal na časovnico, a se je tudi tokrat izteklo po načrtih. Tonsko vajo je na vokalih prevzel Izus, saj je bil pravi vokalist še nekje na poti. Vse skupaj pa je izgledalo tako, da ko je band zaružil z Izusom na vokalu, tisti, ki zasedbe ne poznamo, nismo vedeli, ali je to že koncert ali še vedno ogrevanje. No, ni trajalo dolgo, ko je izza vogala uletel pravi vokalist, prevzel mikrofon in band je lahko takoj začel z nastopom. Ta je bil posledično z načrtovanih 20 skrajšan na 15 minut, če pa odštejem še posnete intre, je band vsega skupaj ponudil za okoli 10 minut glasbe. Pretiravam? Nikakor ni bilo tako? Morda, seveda ne dam za svoje navedbe roke v ogenj, saj nisem spremljal zasedbe s štoparico v roki. A dejstvo pa je, da sem si med nastopom dodatno razmigal vratne mišice, medtem ko je publika prvič na ta popoldan/večer pokazala zobe oziroma svoj pravi obraz. Iz »prve vrste« pod odrom sem se umaknil kar nekaj metrov stran od njega, saj se je že s prvim komadom začela prava ludnica. Hardcore fani so divje zavladali na asfaltu, od koder smo metalci prej bolj ali manj statično spremljali Sovrage.
Tretji nastopajoči in hkrati tudi prve zvezde večera so bili kranjski Sakrabolt. Zasedba se je s svojim hardcorom hitro povzpela proti prestolu dotične slovenske scene, o tem pa pričajo številni privrženci, ki so določene komade peli s pevcem in namesto njega. Tega pa so že med predhodnimi nastopi močno srbeli podplati, zaradi česar je z veseljem stopil z odra na asfalt in se tam večkrat tudi v moshpitu podružil z obiskovalci. Ali z njihovo pomočjo crowd surfal in še kaj, česar se tudi ostali niso branili. Zasedba v glavnem deluje zelo utečeno in zbrano, je vajena obiskov poslušalcev na odru, ki je nikakor ne zmotijo ali vržejo s tira. In medtem ko je bil zvok pri Sovrag zaradi nasičenosti glasbe ter med CarlxJohnson zaradi našopane distorzije relativno slab, sta oba kitarista od Sakrabolt zvenela čisto in razločno, glavni krivec za to pa je dejansko bandova glasba, ki je bolj neposredna, počasnejša in usmerjena na en d-beat groove. Med 30 minutami nastopa smo tako lahko slišali skorajda vse komade z bandovih dveh izdaj, ki sta nastali v manj kot dveh letih njenega obstoja.
Medtem ko se je popoldan povsem umaknil večeru, je dim rdeče bakle naznanil nastop pomurskih Reach A.D. V njihovem primeru gre dejansko za vsem že nekaj časa poznane Reach, ki so se nedavno preimenovali zaradi zamenjave zasedbe. Več kot razgreta publika, med katero so se zaradi moshanja, circle pita, »pick up the change« in drugih gibov že prikradle manjše poškodbe različnih sklepov, je po kratkem uvodu bila razveseljena s poznanim komadom Drown. Jezen rap vokal, d-beat, breakdown, globoki kitarski zvoki in relativno počasni ritmi so prepoznavni znak zasedbe, ki je v živo vedno garant za divjo zabavo. Seveda tudi tokrat ni bilo drugače, proti koncu nastopa sta se v mosh pomešali celo dve brhki mladenki, medtem ko se je band elegantno sprehajal skozi vso svojo diskografijo. Hitro na začetku je predstavil najnovejši single Fortunate Son, bolj kot se je približeval nastop koncu, bolj se je zasedba pomikali proti svojim starejšim izdajam. Sicer nisem nikakršen poznavalec, a menim, da lahko brez težav trdim, da tudi trenutna postava opravlja svoje delo odlično, tako v studiu kot v živo, zaradi česar bi morala ta brez zadržkov nadaljevati v nekoč zastavljenem ritmu in slogu.
Petkov večer mi je pokazal, da je trenutno hardcore scena v Sloveniji močneje razvita od metalske, kar se mi zdi za metal sceno sicer malo škoda, toda po drugi strani se te okoliščine veselim zaradi splošnega razcveta alternativne scene. Če se je torej zdaj pomaknilo težišče drugam, obstaja možnost, da se bo v bodoče ponovno v drugo smer. Če pa ne, pa tudi nič hudega, pomembno je, da glasba spet živi.
P. S.: Minuli konec tedna sem na obeh obiskanih dogodkih, se pravi na Metelkovi in v Trnovem, med obiskovalci zaznal tudi nekaj otrok. Od teh sta samo dva nosila zaščito za ušesa. Jakost zvoka na tovrstnih dogodkih je zelo visoka, zato dajte starši, ki na koncerte vozite svoje otroke, ki niso dosegli še niti najstniške starosti, ustrezno zaščititi. Ko bodo starejši, vam bodo hvaležni koncertne izkušnje in zaščite sluha. Hvala za pozornost in se opravičujem, da sem na ta način vtaknil svoj nos v stvari, ki me ne brigajo.
