Z dvoletno zamudo ob 30. obletnici delovanja so Marduk in kompanija končno prišli tudi v Ljubljano. Švede na aktualni turneji 30th Anniversary Tour spremljajo zasedbe Doodswens, Skaphos, Moorah in Infernal Hate, pri čemer se zadnji dve menjavata. Medtem ko so Moorah prejšnji teden še nastopili z Marduk v Gradcu, so v Ljubljano namesto njih prišli Infernal Hate. Časovnica je zgledala tako:
19.00 Infernal Hate
19.45 Skaphos
20.30 Doodswens
21.40 Marduk
Kdor je prišel prepozno, je zamudil. Bandi se ne hecajo več, Dirty Skunks tudi ne, zato poročil ni več možno gledati doma, če nočete zamuditi kakšnega banda. No, naši ekipi se je zgodilo, da je kolegica fotografinja v svoj objektiv še ujela francoske Skaphos, medtem ko sem sam ponovno začel koncertni večer z Nizozemci Doodswens.
Mislim, da če bi Doodswens videl še enkrat, bi mi že bili všeč in bi se mi vrteli tudi doma. Ob drugem stiku z njimi sem že lahko bil pozoren na druge dejavnike, ki so mi padli v uho poleg preskokov med ritualistično atmosferiko in starošolskim black metalom. To je bil predvsem efekt na vokalu, ki je izpadel zelo doneče. Razlog za uporabo tega je lahko minimalna uporaba treh instrumentov, ki akustično pušča še veliko prostora, ta pa je bil na ta način dodatno zapolnjen. Ali imajo vokali tudi na zgoščenki podobno vlogo ali tam dejansko nastopa še druga kitara, bi moral preveriti. Vsekakor je bilo očitno, da se je nizozemski trojec bolj dopadel ljubljanski publiki kot en teden poprej avstrijski. Še vedno povsem znosna gneča pred odrom je že nakazovala, da bo med nastopom Marduk zelo vroče, ko se bo še druga polovica publike preselila v dvorano.
In tako je tudi bilo. Vsebinsko se je točno vedelo, s čim bomo imeli opravka, saj Marduk od Osla oziroma Inferno Festivala dalje preigravajo iste komade. In ker sem bil, kot že rečeno, tudi minuli teden deležen njihovega nastopa, sem že lahko predvideval, kdaj bo prišlo do prvega mosh pita. Publika je za to potrebovala točno štiri komade oziroma natančneje slavni kitarski riff naslovnega komada albuma Those of the Unlight iz leta 1993. Takrat je počilo, norenje pa je trajalo do umiritve komada, ko se je spremenilo nazaj v čupanje, dokler komad ni ponudil drugega poka, ob katerem se je dvorana ponovno stresla. Odličen zvok je botroval odličnemu vzdušju v dvorani, kjer so nas Marduk popeljali na svojevrstno ekskurzijo skozi diskografijo, ki so jo zgradili v 30 letih. Toda za razliko od marsikaterega nastopa v preteklosti nudi njihov trenuten performans odličen vpogled v razgibanost njihovega ustvarjanja, ki še zdaleč ne temelji izključno na blast beatih ali slavnem albumu Panzer Division Marduk. Marduk torej trenutno postrežejo vsem, ki želijo po eni strani kultne komade iz devetdesetih ali najnovejše hite oziroma po drugi strani ritmične lomilce tilnikov ali divje proizvajalce moshpitov.
Marduk imajo za vsakogar nekaj, raznolikost in zanimivost komadov pa je zagotovo razlog, da band tudi po 30 letih ostaja zanimiv ter na koncert privabi tako številne mlade kot tudi stare metalce, ki so se pripeljali v Ljubljano iz različnih koncev Slovenije. Po Ljubljani naj bi Marduk obiskali še srbsko prestolnico, dva kraja v Romuniji in nato v nedeljo zaključili turnejo na Slovaškem. Menim, da je bilo za letos dovolj njihovega black metala, toda že zdaj vem, da se ponovnega snidenja z njimi zagotovo ne bom branil.
