REPORTAŽE

10. 8. 2023

MetalDays 2023, 3. dan

Velenjsko jezero, Velenje / 2. 8. 2023

Nestanovitno vreme kot tudi počasi bližajoča se telesna izčrpanost od zabavljaškega življenjskega sloga (konec tedna se bom lahko pohvalil, da sta za mano oba večja slovenska festivala – Tolminator in Metaldays) sta me prepričala, da je čas za malo drugačen MetalDays dan. Apokaliptično vreme prejšnjega dne, ki je všeč le žabam, racam in labodom, in vremenska napoved, ki je napovedovala današnji dan kot edini sončni dan do konca tedna, res nista zahtevala tehtnega premisleka o odločitvi. Torej – gremo z družino na plažo in preložimo odrsko dogajanje na zvečer, ko otroka omagata od celodnevnih dogodivščin. Časovnica je tekla svojo pot, medtem ko sem jaz z družino preživljal čas na plaži, nedaleč od Beach Stagea:

Beach Stage/New Forces
11.30–11.50 BLACK IVY
12.10–12.30 DECAIR
12.50–13.10 ANAPHORA
13.30–13.50 PENNHURST
01.00–01.20 IN HEAVEN
01.40–02.00 GUATARRI

Main Stage A
13.30–14.00 ENDSEEKER
14.40–15.10 ENEMY INSIDE
16.00–16.40 BRAND OF SACRIFICE
17.30–18.20 ELEINE
19.20–20.20 PARADISE LOST
21.30–22.40 KATAKLYSM
23.50–01.00 HEAVEN SHALL BURN

Main Stage B
15-15–15-55 CANCER
16-45–17-25 GATECREEPER
18-25–19-15 BLEED FROM WITHIN
20-25–21-25 ABBATH
22-45–23-45 BEARTOOTH

Fusion Stage
16.30–17.00 INFINITAS
17.30–18.00 HATS BARN
18.30–19.00 CARTHAGODS
19.30–20.10 STILLBIRTH
20.40–21.30 CRYPTOSIS
22.00–23.00 MASS HYSTERIA

Na prizorišče smo prispeli že dopoldne, da bi čim bolj izkoristili lep sončen dan. Na plaži se je že kadilo po oglju, dišalo po hrani, plavalo s pink flamingi/samorogi ter se pilo jutranje pivo. Ko sem ob desetih dopoldne videl ljudi, ki so vase zlivali alkohol, mi je postalo slabo in pomislil sem na modrost dedka, ki je trdil, da je najočitnejši rdeč alarm alkoholizma, če človek ne more začeti dneva brez žlahtne kapljice. Okej, festivalski kontekst morda šteje kot olajševalna okoliščina, a vseeno se mi je obračal želodec.

Nekatere je žgoče jutranje sonce že pregnalo iz šotorov, ki so se verjetno segreli kot pečica še pred zajtrkom. Velenjsko jezero za razliko od Tolmina nima gozdne sence v kampu, je pa zato travnata podlaga, če lahko temu tako rečem, »mehkejša«. Otroka sta že fanatično gledala proti jezeru in po vsej logistiki, povezani s pripravo malih otrok na varno kopanje v jezeru, je padla ocena: »Voda je tako topla kot na morju v Izoli!« Čof v vodo je naznanil začetek družinske zabave od nabiranja kamenčkov, opazovanja rib in vse do divjega brcanja v globoki vodi. Nedaleč od nas so neki Francozi v plitvi vodi (daleč najdominantnejši jezik festivala, mimogrede) postavili beer pong in začeli tekmo. Ker sem bil uradno kar v dveh službah, dnevni in Paranoidovi novinarski, sem prosil ženo za enourno varstvo otrok, da sem skočil v bližnji kafič z Wi-Fi-jem in obdelal najnujnejšo e-pošto in hlinil svojo online prisotnost šefu s pošiljanjem e-pošte brez sporočilne vrednosti (»Dragi X, hvala za odgovor! Se strinjam, organizirajmo sestanek na <dan> ob <ura>, da predebatiramo nadaljnji potek projekta«). Toliko, da sem imel uraden dokaz, da sem »delal«. Da ne bo izpadlo, da nategujem firmo – v mislih sem podzavestno, kot je prekletstvo znanstvenikov, stalno razmišljal o inovativnih rešitvah problemov in ni ga bolj resničnega reka od tistega, ki pravi, da je le sproščena duša kreativna. Razbremenil sem ženo in prevzel igro z otrokoma, da se je lahko šla obleč v najbolj seksi ročno izdelane črno-rdeče kopalke iz najglobljih Dantejevih krogov pekla s pentagramom med dekoltejem.

Otrokoma sem predstavil odskočno desko in štirje tipi v enakih fluorescentno rumenih kopalkah so demonstrirali njihovo (neprimerno) rabo: metali so se na trebuh, v zraku med padanjem poslušali loviti žogo, skakali na uboge samoroge in zganjali pobalinske vragolije. »Jaz tudi, jaz tudi!!!« je bila logična reakcija na videno. Mlajša hčerka se je z rokavčki opogumila in po previdnem stopanju do konca odskočne deske skočila v moje naročje, ki jo je čakalo spodaj. Metalci so s ploskanjem nagradili njen pogum, saj ni bilo samoumevno, da štiriletna punčka kar tako skoči z višine dveh metrov. Umaknili smo se fluorescentnim gospodom in šli plavat. Ko sem zaplaval kakšnih deset metrov od obale, sam se naključno postavil v frekvenčni doseg Beach Stagea, da sem do vratu pod vodo ujel nastope skupin Black Ivy in Decair. Ker nisem zares videl nastopa od blizu, jim nočem delati krivice in jih bom le častno omenil, da naredim malo reklame.

Ob vrnitvi do našega baznega kampa na plaži so bili vsakih nekaj metrov nastavljeni zvočniki, ker je pač vsak metalec čutil dolžnost biti plažni DJ in vrtel svojo glasbo, kar je bilo dokaj neprijetno; glasba iz ducat virov je zvenela grozno. Popevka plaže je pa bila Pantera, pesem Walk v družbi ostalih komadov albuma Vulgar Display of Power. Moja zapeljiva succubus je kramljala s prijateljem, ki ga je po naključju srečala in je po še bolj srečnem naključju s sabo imel pink flaminga. Otroka sta vljudno prosila za izposojo in prijazni gospod je prošnji ugodil. Po čofotanju v vodi in kreganju, katera bo prva jezdila flaminga, je bil čas za kosilo. Ob plaži je bilo ducat stojnic s hrano, a mi smo zavili kar v pravo gostilno. Hrane je bilo na pretek, a žal je bila prekleto draga. Verjamem, da so navite cene krivda mnogih dejavnikov, ne izključno pohlepa organizatorja, zato se v to ne bom podrobno spuščal. Navsezadnje, moj nemški kolega iz mosh pita, ki že celo poletje roma po festivalih (bil je na dveh v Nemčiji, nato v Tolminu in zdaj v Velenju; po MetalDays namerava še na Brutal Assault), je pritrdil navitim cena, celo za nemške plače – glede na njegove izkušnje so podobne cene povsod. V glavnem, po kosilu je bil čas za sladoled, brez kompromisa. Kepica 2,5 EUR, ampak ali ni otroški nasmeh vreden več kot 2,5 EUR?

Cancer na MetalDays 2023
Štiri ure neprekinjene družinske zabave in neuspeli poskusi, da bi si kot družina šli ogledat koncertno dogajanje, so mi dali signal, naj se kar sam odpravim tja. Želel sem videti Cancer, ker sem jih včasih bolj aktivno poslušal in jih še nisem imel možnosti videti v živo. Veliko je rakov človeštva, enega v obliki patriarhalnega filma sem pred kratkim gledal. Kako me srbi jezik, politizirati o ostalih rakih, ki nas razjedajo, in ne mislim o bolezni, za katero bo pocrkal vsak drugi od nas. Diametralno nasprotna vročina glede na včeraj na prizorišču je metala simbolno sliko na aktualno dogajanje po planetu: del planeta se cvre v suši, drugi del tone v poplavah, mi pa veselo puščamo svoj drek po svetu, kot da ni nič narobe. Razgreti fani so dvigali kozarce mrzlega piva in z odobravanjem kričali. Cancer so zaradi vročine in direktnega sonca v obraz vidno trpeli, morda so zato prikazali bolj statično predstavo. Žejalo me je, na srečo je organizator na samem prizorišču nudil brezplačno pitno vodo. Vse pohvale, da ni gostom odrekal osnovne človeške pravice do zastonj pitne vode in jih silil v nakup plastenk za 3,5 EUR! Kljub zadostni hidraciji sem bil preveč nesproščen za čupanje, a sem kljub temu užival v tem, kar sem videl in slišal. Še en življenjski cilj odkljukan, hura!
Nazaj na plažo. Pot od odrov prek stojnic z merchem, hrane ter lokalnih obrtnikov ni bila dolga. Iz daljave sem videl lepo postavo s pentagramom med prsmi, ki je bila ob bližanju vedno bolj podobna moji succubus:

Je znala začúpat, je znalá se sleči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
metalce unémat, bit bandom prijetna;
modrij in zvijač je bila vseh umetna;
metalce je dolgo vodila za nos,
ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.
(prirejeno po France Prešeren, Povodni mož)

Prizor na plaži je bil praktično isti, kot bi ga pričakoval ob obisku Velenjskega jezera na povprečen dan v poletni turistični sezoni, kjer bi prevladovali »lepo vzgojeni zgledni državljani« in ne metalska drhal. Odklonska je bila kvečjemu metalska glasba, satanistična simbolika, pivo kot glavna osvežilna pijača ter moški z dolgimi lasmi. In uf, dišalo je po marihuani. Sreča, da otroka nista imela pojma, kaj je to, pri nas doma, srečni družini, se pač ne drogiramo z ničimer drugim, česar ne odobri zakonodaja. Ko ravno govorim o tem – opaziti je bilo ogromno skupin policajev, ki so patruljirali po območju. Jezen sem vprašal znanca, kaj za vraga je to, nacistična Nemčija (mislil sem namreč, da težijo folku zaradi kajenja marihuane). Na moje presenečenje je bil pravilen odgovor, da so policaji posledica drznih tatvin v kampu v času warm-up zabav, bojda so strahopetci kradli iz šotorov kar medtem, ko so lastniki spali v njih. Čas je ob kopanju, opazovanju ribic, skakanju z deske, pink flamingu itd. hitro mineval in nastopil je trenutek, ko je bilo treba otroka odstraniti s prizorišča.

Paradise Lost na MetalDays 2023
Starša sva se vrnila pred oder med nastopom Paradise Lost, ki pa je bil zelo neprepričljiv. Zvok, vzdušje na odru, vse je bilo na nekem nizkem energijskem nivoju. Pomanjkanje navdušenja se je stopnjevalo tudi zato, ker nihče od naju ni goreč privrženec banda. Organizator je včerajšnjo razmočeno podlago lepo postlal s steljo, da nam kravicam ne bi bilo nelagodno. Zaradi lepega vremena je bilo pred odrom dokaj prazno, med potjo do koncertov je bilo še vedno videti nabito polno plažo. Kdo bi jim zameril, verjetno se je vsak zavedal pomena in vrednosti današnjega dneva. Slišala sva klasike, najbolj v spominu sta mi ostala Faith Divides Us Death Unites Us in As I Die. Sklepam, da zato, ker sem med temi komadi užival v ledeni jack koli.

Stillbirth na MetalDays 2023
Zavoljo raznolikosti in mlačnega odziva na gotske veljake Paradise Lost sva šla na obisk pred Fusion Stage. Na najino presenečenje so igrali tisti štirje tipi v fluorescentnih kopalkah iz dopoldanskega doživetja na skakalni deski. Kako prikladno, mrtvorojeni so se družili z otroki in bili zelo ljubeznivi do njih. Tempo je bil mojega stila – deathcore s takimi bass dropi, da se je frekvenca včasih približala rjavemu tonu. Ni bil tipičen deathcore, dosti je bilo slam elementov za popestritev, ples in tacanje z nogami po tleh.

Abbath na MetalDays 2023
Alkoholizem ima uničujoče posledice, Abbathova zgodba je zgleden primer. Sicer so Immortal ponovno srečna družina in so pred kratkim svetu podarili nov album War Against All, a vseeno je za vsem tem nekaj tragike. Abbath sem v okviru Immortal gledal že dostikrat, zato me je zanimalo, kako se obnese v spremenjeni zasedbi. Všeč mi je bila postavitev logotipa pred bobne in ne klasično izobešanje »na steni« za odrom. Zvok je bil na začetku hudo slab, razen bas bobna nisi slišal ničesar. Žena se je začela med koncertom smejati, mislil sem, da Abbathovim smešnim zvokom, ki jih je spuščal med komadi in so spominjali na spakovanje otrok ali naključne onomatopoije. »Ne, ni to. No, saj je smešen, ampak bolj smešen mi je black metal vokal, enostavno ga ne morem jemati resno in me vedno spravlja v smeh.« Zanimiva replika, posebej glede na to, da se ji death metal ali pujsek grindcore vokal zdi dovolj »resen«. Meni je black vokal že vtisnjen v DNA in normaliziran do te mere, tako da sem se bolj osredotočal na celoten nastop, ki mi je bil dokaj všeč.

Kataklysm na MetalDays 2023
Kot so obljubili februarja v Kinu Šiška, so se vrnili. Spet je z odra padlo sočutje do Wackna, češ da na srečo tu ni tako slabo, poleg tega pa upamo, da se bo zgoraj vse dobro razpletlo. Ogrevanje publike je trajalo dolgo, zato je pevec izjavil: »Dajte no, zmorete več! V Sloveniji je bila nekdaj takšna norišnica, da je circle pit postal meme!« Žena je ob pogledu le resno prikimala z glavo, kar je v najinem jeziku pomenilo »pojdi v circle pit, dolžnost kliče«. Da ne bi kot matador privabljal preveč metalskih bikov v rdeči majici, sem jo slekel in se pridružil ostalim z znojem prepojenimi moškimi, ki so ponosno kazali prsi. Od tu naprej je moj spomin prazen, vrtelo se je v stilu Povodnega moža:

So brž pridrvili se črni oblaki,
zasliši na nebu se strašno gromenje,
zasliši vetrov se sovražno vršenje,
zasliši potokov derečih šumenje,
pričjóčim v moshu so se vrteli lasje –
oh, publika zala, zdaj tebi gorje!
»Ne boj se, ti gruča! Le hitro mi stópi,
ne boj se,« Kataklysm reče, »ne boj se gromenja,
ne boj se potokov ti mojih šumenja,
ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja;
le urno, le urno obrni peté,
le urno, le urno, ker pozno je že!«
(prirejeno po France Prešeren, Povodni mož)

Spomnim se le »security stress test« ob As I Slither, kjer so se prek crowdsurfinga usula telesa proti odru ter zaključni komad, kjer je folk pokvaril vzdušje s tem neumnim veslanjem (usedli so se na tla eden za drugim in veslali), ki sem ga videl že na Finntroll v Tolminu. Če je to nova moda, mi ni niti malo všeč …

Beartooth na MetalDays 2023
Intro Livin On A Prayer od Bon Jovi je naznanil začetek nastopa in poziv folku, naj se zmiga pred oder, če ne želijo zamuditi. Med čakanjem sva sedela na stopnicah z namenom povrniti si moči. Ampak čakaj – je to ženska pevka? Ne, le Beartooth. To pa meni, ki sem do nedavnega veselo rajal na Kataklysm, sploh ni bilo po godu. Še moji nežni družici se je glasba zdela nezanimiva, zato sva raje šla na sprehod po plaži, da sva dobila občutek o dogajanju. Na plaži je bilo mirno, le v bližini odskočne deske se je spremenila v nudistično plažo, kjer sta dva para v navidez polni luni uživala v rojstnodnevnih oblekah, v katerih sta privekala na svet. S plaže se je ob romantični mesečini in vonju po ocvrtem krompirčku vseeno slišalo jokanje v mikrofon Beartooth.

Heaven Shall Burn na MetalDays 2023
Iz sočutja do sodelavca, ki si ni mogel v živo ogledati Heaven Shall Burn, moram napisati: »Tako slabega koncerta še v življenju nisem videl. Prav vsaka stvar, ki si jo človek lahko predstavlja, da bi lahko šla narobe, je šla narobe! Obupen zvok, praznina pred odrom, nobenega vzdušja … Tisti, ki vas ni bilo, nimate razloga za slabo voljo!« Kje tiči resnica, pa mislim, da je očitno, ne? Upam, da je sarkazem viden na daleč. V realnosti seveda ni bilo popolno, saj ni namen življenja, da je popolno. Malo jo je zagodla utrujenost, malo je bil slab zvok, malo slabšajoče se vreme … Jaz sem ob celodnevni dogodivščini in turobni misli, da moram zjutraj vstati okoli sedmih, že bil na avtopilotu, a ravno toliko priseben, da sem ozavestil in prepoznal nekaj komadov iz repertoarja, kot npr. Black Tears, Endzeit, Godiva … Počaščen sem bil, da je pevec, tako kot jaz, prisegal na rdečo majico in mi vlil poguma, da kljub hudobnim jezikom vztrajam pri svoji metalski modi.

SORODNE VSEBINE:
10. 8. 2023Metaldays 2023, 3. & 4. dan / Galerija
2. 8. 2017Metaldays 2017, 3. dan / Galerija
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
18. 5. 2024
Vratolom: Warm Up
Jalla Jalla Akc Metelkova, Ljubljana
18. 5. 2024
Ralu, Relentless Youth
Mladinski center Postojna, Postojna
18. 5. 2024
Undercode, Challenger
TrainStation SubArt, Kranj
19. 5. 2024
Seventh Station
Posavski muzej, Brežice
21. 5. 2024
Wolves in the Throne Room, Gaerea, Mortiferum
Arena, Dunaj
24. 5. 2024
2x Metallica v Münchnu
Olympiastadion, München, Nemčija