Mrtvaški ples III: Darvaza / Kringa / Mýrdal / Solfar
Menza pri koritu, Ljubljana, 15. 3. 2025
Objavljeno 19. 3. 2025

Danse macabre, Danza macabra oziroma kar Totentanz. Zakaj pa ne Dance of Death? Mogoče pa vendarle Mrtvaški ples? Ob navedbi teh dveh besed marsikoga zanese v Hrastovlje k vsem dobro poznani freski v cerkvi svete Trojice, čeravno sam izraz sega daleč prek naših meja in se tudi ne osredotoča zgolj na eno vejo umetnosti, in kot je zapisal Tomaž lani avgusta, za dogodek pretežno blackmetalske narave na slovenskih tleh preprosto ni boljšega poimenovanja kot »mrtvaški ples«! In če je Tomaž takratno trditev zaključil z vprašajem, pa si jaz upam že kar na začetku izjaviti naslednje – da, Mrtvaški ples je najbolj primerno poimenovanje za dogodek, ki se ponaša s temo, mrakobnostjo ter tudi smrtjo. Tako nikakor ni čudno, da se je že po nekaj mesecih v ljubljanski Menzi pri koritu napovedal tretji ples mrtvakov. Tokratnemu banketu pogubljenih so na to marčevsko soboto zvočno kuliso podali naslednji protagonisti:
19.00 vrata
20.00 Solfar
21.00 Mýrdal
22.00 Kringa
23.00 Darvaza
Seveda pa na tem mestu ne smem pozabiti, da je bila v sklopu Mrtvaškega plesa v sosednji Jalli Jalli na ogled razstava umetniških del Manuela Scapinella. Žal mi razstave ni uspelo ujeti, zato raje preidimo na prvo dejanje večera. Uvod v tokratni »danza macabra« je pripadal italijanskim kovalcem črne kovine Solfar.
Prvo dejanje: Danza macabra
Točno ob zastavljeni uri nas je kvintet s svojimi vižami popeljal na »plesišče« Menze in otvoril ples mrtvakov s pravo dozo umazanega black metala. Pridevnik je v tem primeru uporabljen še kako namerno, saj me je glasba Italijanov že v uvodu nekoliko povlekla na oddaljeno Islandijo in k stanovskim kolegom Misþyrming. Mogoče je ta primerjava zelo tvegana, a nianse so v meni zbudile ravno tisto mero umazanosti, ki kar kipi iz glasbe Islandcev. Italijani pa so kljub temu našli pravo smernico, da so black metalu dodali svojo interpretacijo in tako vlečejo lastne niti v tem oceanu črne kovine. Na tej točki moram izpostaviti, da je bila dvorana kljub relativno zgodnji uri kar lepo zapolnjena, čeravno anemičnost publike ni ravno botrovala boljšemu koncertnemu doživetju. Vendar je bila energija z odra pravšnja in kljub manjšim težavicam je band oddelal odličen posel ter zbrane pod odrom le prepričal v ritmično pomikanje glav, ki so se lepo poigravale v black metalskih ritmih. Čeprav je mogoče nekaj več kot polurni nastop deloval krivično, so tega Italijani v mojih očeh izkoristili več kot odlično, saj so vse zbrane z blackmetalsko pavano* odlično popeljali skozi prvo dejanje tokratnega plesa mrtvakov.
Drugo dejanje: Tanz der Toten I
Po krajšem premoru se je skladno s časovnico začelo drugo dejanje. Zgodba večera se je tako z Apeninskega polotoka preselila v deželo Saško, od koder sta ta večer priromala gospoda, ki v dvoje slišita na ime Mýrdal. Dvojec, ki vizualno nikakor ne sodi med tipične predstavnike black metala, v svoji glasbi prisega na prvinskost, ki jo še dodatno doseže z minimalistično postavo, ki pa vsake toliko izstopi iz okvirov ter preseneti s to ali drugačno, modra celo netipično prvino metala. Disonanca doda vsej celoti pravšnji zvočni pridih, ki mu od komada do komada vestno nasprotujejo nalezljivi heavy ter groovy riffi. To mešanje klasičnih prijemov black metala z iritirajočimi zvočnimi kulisami, ki kljub atipičnosti delujejo na svojstven način atmosferično ali bolje rečeno hipnotično, dodajo glasbi Mýrdal svojevrstno primitivnost. Band je lansko leto izdal prvenec Helvíti, ki mu je tokrat posvetil večji del setliste. Že na začetku me je presenetila polnost zvoka, ki pa mu je na trenutke ponagajalo ozvočenje, saj je kitara na trenutke izgubila na moči, in glede na to, da se je isti problem pojavil tudi v nadaljevanju, to žal ni bilo namerno. Band je na odru deloval suvereno in kljub tehničnim težavam oddelal izvrsten nastop. Žal pa se statičnost publike pri drugem dejanju večera ni prevesila v razposajeni »totentanz«, ki mu ni pomagal niti bis, saj sta nam Mýrdal še enkrat, tokrat v celoti odigrala skladbo, ki jo je prej pokopala tehnična težava. Pod črto lahko rečem, da me je nastop banda z islandskim imenom »dolina umorov« pozitivno presenetil in navdal s pravo energijo za nadaljnje poplesavanje z mrtvimi.
Tretje dejanje: Tanz der Toten II
Iz germanskih pokrajin nas je po premoru popotovanje plesočih peljalo v sosednjo Avstrijo, od koder prihajajo okultistično naravnani black metal veljaki Kringa. Moram priznati, da sem band pred samim srečanjem le bežno zapazil in sem se izkušnji prepustil popolnoma nevešč in brez kančka pričakovanja. Nasprotno z mojo »ignoranco« pa je dobršen del publike band poznal in tudi namigi, da bo ta nastop nekaj posebnega, so obetali. Po hitrem linechecku je nato band zavzel položaj na odru in naznanil tretje dejanje mrtvaškega plesa ali »črnoželezni dunajski valček«. V nasprotju s prvima dvema zasedbama, kjer se je zaznal vpliv novodobnega black metala, pa Avstrijci plujejo v popolnoma drugih sferah. Že po nekaj odigranih melodijah sem se z dražljaji znašel v psihadeliji 70-ih, ki s kladivom po glavi udarja strupen, nemaren in vsemogočni black metal. Energija je kar kipela z odra, publika jo je vsrkavala, sam pa ta dan žal nikakor nisem našel skupnega jezika s slišanim. V vsem navalu različnih zvokov se preprosto nisem znašel in tudi ob zaznavi rahle podobnosti z Negative Plane se v meni nekako ni prebudilo pravo vzdušje. Če me že glasba ni posrkala vase, pa je svoje naredila vizualna kulisa, saj je lučkar opravil odlično delo, in tako se je le počasi tudi v meni zasidrala dojemljivost za slišano. Ne bom tajil, k temu sta tudi v veliki meri pripomogla zadnja komada Ablution ter Eyes of Stone, ki sta me zadela s pravo mero in sem se tudi sam po metalsko »zavrtel na plesišču« – beri: dodobra razmigal vratne mišice.
Poslednje dejanje: Dødsdansen
Po treh dejanjih in zadrževanju v bolj centralnem delu Evrope pa je sledilo razdvojenje, saj je zaključni epilog pripadal italijansko/norveškemu monstrumu Darvaza. Band, ki je kriv, da sem se udeležil tokratnega Mrtvaškega plesa, me je v preteklosti že dvakrat spomnil in tudi opomnil, zakaj sem tako vdan black metalu. Darvaza ne ovinkarijo, ne olepšavajo zadev, temveč se brezkompromisno spustijo v boj in mrcvarijo pred sabo vse, kar še ni padlo in je že obdano z mrčesom. Takšno vzdušje doseže zasedba že samo z »arogantnim« prihodom na oder, ki ga pospremi zvok obletavanja muh, in to prezenco ohrani od začetka do konca. Pri tem kakopak prednjači frontman Wraath, ki te že s pogledom prestreli, z vokalom pa delo opravi do konca. Ta ustroj z odra te nikakor ne pusti hladnega. Smrt in trohnenje sta v glasbi Darvaza vseskozi občutna, kar kaže sam komad Mother of Harlots oziroma mogoče celo še bolje The Spear and the Tumult, in ko že misliš, da je temperatura v dvorani dosegla vrhunec, se na setlisto prikrade This Hungry Triumphant Darkness. Komad, ki združuje vse. Umazanost black metala, pomešano s prvinskostjo ter agresivnostjo, ki z black n' rollovskim refrenom udari s pravo močjo po ušesnih mešičkih. Da pa ne bo govora samo o presežkih, pa bom na tem mestu znova pograjal zvok, ki je na trenutke izgubljal na moči in oskrunil izjemno koncertno izkušnjo. Seveda je čisto možno, da moja lociranost v dvorani ni bila najbolj premišljena in je to botrovalo zaznavanju rahlih motenj. A tudi ta malenkost nikakor ni pokvarila izjemne izkušnje, ki se je po dobri uri končala tako, kot se je začela – agresivno, umazano, primitivno, hrupno in vrhunsko.
Tretja edicija glasbenih večerov Mrtvaški ples tudi tokrat ni razočarala. Izjemno glasbeno izkušnjo, ki jo organizatorji v prvi vrsti dosežejo z dobro premišljenim izborom bandov, podkrepi dejstvo, da je dogodek vedno bolje obiskan in je kljub tokratni poplavi koncertov tisti vikend Menzo pri koritu dodobra napolnil. Pojav, ki ni tako samoumeven, a se vedno pogosteje pojavlja, kar kaže na to, da je publika željna underground dogodkov, in to samo pozdravljam. Ples mrtvih je tako tudi tokrat odzvanjal še dolgo v noč, vsi, ki se še nismo naplesali, pa že nestrpno čakamo na naslednje snidenje.
* Pavana je dvorni ples, ki se je pojavil v 16. stoletju. Izhaja iz Italije, najverjetneje iz Padove.
Fotogalerija





Ogled fotogalerije ››
Avtor:Žiga Grubelnik






