Noise Ritual: Vader, Vomitory, Aetherian, Skaphos, Skull Crusher

»Verska dolžnost vsakega metalca je, da Satana vsaj enkrat mesečno počasti z obiskom koncerta in obredno spije vsaj eno pivo,« sem zajebaval naivnega sodelavca. Če bi ta izjava držala, sem vzoren vernik, saj sta minila zgolj približno dva tedna od zadnjega svetega obreda – pagan metal otvoritve jesenskega služenja silam teme.

Vreme je končno postalo vsaj približno letnemu času primerno. (Ne razumem slehernikov, ki so nad toplo jesenjo takooooooo veseli in sploh ne pomislijo, da je morda nekaj hudo narobe z vremenom. V Gradcu ravno potekajo lokalne volitve in ta desni pravijo, da gre za klimatski teror in globalno segrevanje služi kot izgovor, da nas elita končno zapre v kletke, kar jim s covidom ni uspelo. Tudi 15-minutna mesta so del nove ureditve sveta, mimogrede!) Torej, dež in prijetno svežih deset stopinj zame, kravico, ki uživa v takšnih okoliščinah. Organizator je očitno junak delavskega razreda, saj je pridno poskrbel za časovnico, prilagojeno začetku delovnega tedna: start ob zgodnji uri 17.40, in če že uporabljam verski žargon, »gotova maša« ob 22.45, kar mi je vsaj v teoriji zagotavljalo najmanj šest- do sedemurni spanec.

Nedeljsko skrunitev vsega dobrega in lepega so začeli Skull Crusher. Band mi je dobro poznan s preteklih dogodkov, v živo sem jih ujel že kar nekajkrat, odkar živim v Gradcu. Prišli smo do trenutka sezone, ko je v dvorani vroče, zunaj pa brez bunde ne gre. Nisem bil namreč vajen opazovati številnih obiskovalcev, ki so v rokah držali jesensko garderobo. Vzdušje je bilo kot po tradiciji bolj sramežljivo, a dokaj polno. Obisk je bil za tako zgodnjo uro obetaven, večina pa si je mirno ogledovala dogajanje na odru in se počasi pripravljala na prihajajoči večer. Tradicionalni death metal uvodnik, kot se šika. Ne spomnim se točno, kje, a na neki točki me je navdušil kitarski solo.

Prišlo je do spremembe na časovnici: Skaphos so preskočili vrsto in nadaljevali, kjer so Skull Crusher začeli. Za atmosfero je bilo poskrbljeno, temačni motivi so naznanjali pomik v blackmetalske vode oziroma blackened death metal, če sem natančen. Krisiunski deathmetalski elementi z blackmetalsko atmosfero so bili posrečena kombinacija, najpogumnejši v publiki pa so začeli rajati v obliki čupanja. Igra teme in luči ni dovolila, da bi si jasno ogledal sceno na odru, ki je bila profesionalno dodelana. Sem pa iz plesa senc opazil, da je pevec najverjetneje igral na kitaro Fender, ki je zelo netipična za hudobne zvrsti glasbe.

Aetherian so z glasbo šli v popolnoma drugo smer. Na prvo žogo so mi delovali kot In Flames, ki so nekaj melodike zamenjali za brutalnost. Besedila so segala bolj v mitološko sfero, pred igranjem pa je, na srečo, pevec vedno naznanil, kateri komad bodo igrali, in tako sem si zapomnil nekaj imen: At Storm’s Edge, Primordial Woods, Dark Earth. Publika je kljub manj pestri scenografiji na odru odobravala slišano. Meni osebno je bilo okej, a me ponujen »melodic death metal za tiste, ki ne marajo death metala,« ni preveč prevzel.

Ne bom lagal, Vomitory so bili vrhunec večera in osnovni razlog mojega veselja. Z njimi sem se seznanil na začetku metalske kariere, ko sem bil še tako zelen, da moj metalski besednjak ni premogel toliko bandov, še posebej ne iz brutalnega spektra. Na njihov vlak sem vstopil z albumi Raped in Their Own Blood, Revelation Nausea in Blood Rapture. Zanimivost pri njih je  konsistentnost – z vsakim albumom so držali normo, brez (ne)prijetnih presenečenj ali prekomernega eksperimentiranja. Odločil sem se, da svoje junake iz otroštva pričakam kar med tonsko vajo samo. Navsezadnje si nikoli nisem mislil, da jih bom po uradnem prenehanju delovanja leta 2013 še sploh kdaj videl. Stal sem pred odrom in spremljal tonsko vajo – potekalo je dokaj hitro, izbran komad procesa je bil Chaos Fury. Kot razneženi najstnici mi je srček začel hitreje biti, in če bi se lahko pogledal v ogledalo, bi verjetno opazil, da imam zardela lička. Za razliko od klasične postavitve sem se za spremembo postavil neposredno pred oder. Overtura z naslovnim komadom aktualnega albuma All Heads Are Gonna Roll je zastrupila ozračje z blast beati in brezbožno svinjarijo. Švedski death metal v svoji surovi esenci, nimam kaj drugega za komentirati. Jezikoslovci bi uživali v naslovih pesmi, sestavljenih iz bodisi samih pridevnikov, kot so raped, strangled, sodomized, dead ali glagolov terrorize, brutalize, sodomize. Ob koncu nasilnega in za sodobno družbo nadvse neprimernega nastopa so se Vomitory poslovili z zahvalo Vader, da so jih povabili na turnejo in lahko skupaj z njimi praznujejo death metal.

Setlista Vomitory: All Heads Are Gonna Roll, Stray Bullet Kill, Terrorize Brutalize Sodomize, Piece by Stinking Piece, Revelation Nausea, Ode to the Meat Saw, Rebirth of the Grotesque, Redemption, Raped, Strangled, Sodomized, Dead, Chaos Fury.

Med menjavo na odru sem skočil na svež zrak in naletel na stara znanca, ali bolje rečeno, staro gardo iz gimnazije, s katero smo se tiste dni pogosteje videvali na Metelkovi. Dogodek je obiskalo dosti Slovencev, materni jezik je bil enakomerno porazdeljen z nemščino v vseh kotičkih dogodka. Čas je bil za slavljence večera: štirideseti rojstni dan Vader, bojda so začeli z razgrajanjem leta 1983. Videlo se je, da poteka praznovanje bandove zgodbe po protokolu: komadi na setlisti so v glavnem sledili kronologiji albumov, začenši s prvencem The Ultimate Incantation, s katerega so odigrali kar štiri komade – Decapitated Saints, Chaos, Vicious Circle, Dark Age. S pomikanjem na časovnici je Piotr pridno razložil ozadje v stilu »leta <vstavi leto> smo v studiu v Danzigu posneli album <vstavi album>, ki je bil <vstavi značilnost albuma>«. V tem logičnem sosledju smo se prisotni seznanili s celotno diskografijo od Vader – igrali so, kot rečeno, pesmi s skoraj vsakega albuma. Od skupnih dvanajstih izdaj so izpustili le pesmi iz albumov Welcome to the Morbid Reich in The Empire. Prepustil sem se glasbi, saj bi bilo škoda, da bi šla tako dobra glasba skozi eno uho notri in skozi drugo ven. Mosh pit se je razživel, plešoči so bili morda iz Poljske, saj se je Piotr ob branju napisa na zastavi zahvalil v poljščini. Komunikacija banda s publiko je bila kar na visokem nivoju in v zelo sproščenem duhu. Kar se glasbe in zvoka tiče, nimam niti ene žal besede. V nasprotju s trženjem dogodka kot »hrupnega rituala« je bil zvok čist kot judovski pornografski film. Čas slovesa je napočil, kakopak, prekmalu. Band se je zahvalil za izkazano ljubezen na današnji zadnji postaji turneje in opomnil, da če jih bomo želeli slišati, naj vedno zgolj samo omenimo in bodo z veseljem prišli ponovno igrat. V tem oziru je Piotr izjavil: »Rekel bom 'Auf Wiedersehen' in ne 'Goodbye', saj v prvem primeru eksplicitno pomeni, da se ponovo vidimo.« Gospodje so se poslovili na glasbeni podlagi Star Wars.

Setlista Vader: Decapitated Saints, The Wrath, Chaos, Vicious Circle, Dark Age, Silent Empire, Sothis, Black to the Blind, Carnal, Wings, Cold Demons, Epitaph, Dark Transmission, This Is the War, Helleluyah!!! (God Is Dead), Triumph of Death, Shock and Awe.

Gotova maša ob 22.30, povprečneži delavskega razreda smo imeli pred prihajajočim ponedeljkom zagotovljen dostojen spanec. Zjutraj sem se ugriznil v jezik, nisem se počutil dostojno naspanega. Me je pa nasmejala sodelavka, ki me je zasačila med jutranjo kavo in po mojem kratkem opisu večernega dogajanja šokirana vprašala: »A ti hodiš na koncerte ob nedeljah??!!«