Panzerfaust / Afsky

Tako, pa sem šel še v Ljubljano. Kolikor je primanjkovalo spanja, je morala nadomestiti kava, da je lahko vožnja v Ljubljano in nazaj domov minila brez neljubih pripetljajev in da sem lahko koncert užival kolikor toliko svež in spočit. Kajti vsi vemo, kako zelo mučno zna biti tudi na koncertu najljubšega banda, ko se v kosti in drobovje zareže utrujenost. Edino, kar bi lahko to okoliščino še dodatno omililo, bi bil zgodnejši začetek in konec koncerta. A tudi ura 20.45 za začetek in 23.00 za konec koncerta je bila pod črto sprejemljiva.

Panzerfaust in Afsky so torej na skupni turneji, v sklopu katere so se minuli teden ustavili na graškem Transcending Visions Festu, en dan kasneje v zagrebški Močvari in zadnji dan v tednu še v slovenski prestolnici. O kakovosti Afsky sem se lahko v petek prepričal sam, medtem ko mi je odprl oči v zvezi s Panzerfaust kolega, ki je obiskal njihov koncert v Zagrebu. Mimogrede: dvorana v Zagrebu je bila baje nabito polna, publika pa ves čas v elementu. No, da se vrnem k Panzerfaust. Ne vem, po kakšnem ključu sem imel v glavi, da so Panzerfaust melodični death metal band iz Nemčije, zaradi česar mi sploh ni dišalo po stiku z njimi. Ko je torej omenjeni kolega popravil to mojo napačno predstavo, ki je sicer z ozirom na dejstvo, da ponujajo Metal Arhivi kar devet bandov z istim imenom, bilo do neke mere tudi upravičeno in razumljivo, sem se v soboto dopoldne odločil za prvo konfrontacijo. Itak, da sem dvoboj izgubil, band me je potegnil na svojo stran po le nekaj sekundah, od takrat dalje sem njihov »fanboy«.

Na podlagi opisanega se še med pisanjem tega sestavka ne morem odločiti, ali mi je potem takem žal, da nisem v petek ostal v Gradcu in si po Afsky privoščil še Panzerfaust, ali ne. Njihov ljubljanski koncert je bil namreč nadodličen, superfajn in še kaj. Zakaj torej dilema glede petka? Za to obstajata dva razloga. Prvič: bandove glasbe do takrat nisem poznal in bi bil užitek sledenja tej zagotovo manjši. Drugič: svoje je k celotnemu vzdušju dodala tudi ljubljanska publika. Medtem ko se obiskovanje koncertov v Avstriji počasi približuje obisku prireditev v Cankarjevem domu, kjer sta že skorajda prepovedana ploskanje in krik med komadi, je publika v Orto Baru glasbeno brutalizacijo po čupanju med prvo polovico koncerta, drugo polovico tega kronala z mosh pitom in wall of death. Ne pomnim, kdaj bi tovrstno norenje bolje podčrtalo agresijo, ki je v obliki black metala prihajala z odra. Konkretna večja jakost zvoka v primerjavi z Gradcem, zaradi katere je posledično bilo prepoznavanje kakšnega dela komada za nekaj odstotkov oteženo, je po drugi strani prispevala k brutalnosti, ki jo Panzerfaust v prvi vrsti ustvarjajo z globokim zvokom bobnov. Ti so v primerjavi z zvokom na ploščku nekaj povsem drugega, saj na ploščku delujejo nekoliko brzdani, potisnjeni bolj v ozadje, medtem ko v živo živijo povsem po svoje in rušijo vse pred seboj. Njihov zven v akustični podobi predstavlja to, kar na videz predstavlja orjaški pevec Goliath – joj, ne bi mogel imeti boljšega imena – s svojo sadomazo masko. Res, wow, kakšna pojava! In ko človek k masivnosti bobnov doda globoko ritem kitaro in melodično visokotonažno lead kitaro, potem tudi pri poslušalcu popustijo vse vajeti. Vsi ljubitelji brutalnih zvokov, lahko vam je žal, da ste izpustili ta koncert (če ste ga). Ali drugače: če ne poznate kanadskih Panzerfaust, priporočam, da jih preverite. Tako doma kot ob prvi ponovni priliki v živo.

In če ste zdaj mislili, da so Panzerfaust nastopili pred Afsky, se motite, za kar sem seveda odgovoren jaz s svojim opisom. Kot prvi band večera oziroma kot edina predskupina so nastopili Afsky oziroma Ole Pedersen Luk in njegovi »plačanci«. Nastop je bil načeloma enak kot v Gradcu dva dni prej, a je bil vseeno drugačen. Drugačen ponovno po zaslugi publike, ki je dosti bolj živahno in glasneje spremljala Dance na odru. S prav tako višjo jakostjo zvoka je prišel black metal iz hiše Afsky dosti bolje do izraza kot v Gradcu, medtem ko je na račun jakosti do določene mere trpela razločnost. A zadeve tonskemu mojstru niso ušle izpod nadzora, kot se je to zgodilo marca na istem kraju zločina, temveč so bile kitare še zmeraj dovolj jasno slišne, da je bilo mogoče ločiti lead in ritem kitaro ter se hkrati naslajati ob brnenju bas kitare. Od le dva dni kasneje ponovljenega nastopa resnično ne bi mogel pričakovati več, Afsky so v meni odpihnili še zadnje dvome o kakovosti in za vedno pokopali vse primerjavi s kakršnim koli post black metal bandom.

Tako, pa veste skoraj vse o tem, kaj sem počel minuli konec tedna in o čem sem razmišljal. Pa vi? Ste se tudi vi imeli fajn?