Prospect / Ophidian

Medtem ko je “Barbika na-na-na-la” po televiziji, so se v Orto baru dogajale ušesom veliko prijetnejše stvari; v okviru Orto festa so namreč nastopili Prospect in Ophidian.
Okoli desetih so začeli mladi Ljubljančani, ki so šele pred manj kot pol leta začeli okušati odrsko življenje. Že zaradi tega je bil pogled ob prihodu v klub poln presenečenj, bolje rečeno poln mladih metalcev, ki so čisto okupirali prve vrste in nasploh dodobra napolnili dvorano. Moram reči, da sem Ophidian gledal prvič. Slišal sem že marsikaj dobrega o njih, a videno in slišano v Ortu je preseglo vsa pričakovanja; izredno tehnično podkovan, če želite progresivni thrash metal s polno menjavami ritma, solažami, kompleksnimi strukturami in tudi po zaslugi treh kitar polnim zvokom. Poleg tega pa so presenetili s samim pristopom – agresivnostjo, usklajenostjo in sproščenostjo. Eden izmed kitaristov (sorry, ne poznam imen) je že pred koncertom slutil, da mu bo počila struna, si vnaprej “rezerviral” Romanovo (Prospect) kitaro, kar se je izkazalo za pravilno potezo. Pol pesmi odigrane brez ene kitare ni prav nič zmotilo harmonije na odru in pod njim, kjer se je množično headbangalo in spodbujalo. Ko bodo fantje dobili sebi primernega pevca, bo iz njih nastal še hudičevo dober band.
S hudim, do sedaj še nepoznanim instrumentalom so svoj nastop začeli tudi Prospect. Takoj zatem pa je že sledila ena njihovih najboljših skladb Moments. Ne spomnim se več, kolikokrat sem jih že videl v živo, a včerajšnji koncert nedvomno sodi med najboljše, še posebno odkar nastopajo z Robijem. “Grga” je na odru vse prepričljivejši, kot frontman in kot vokalist. Ostali pa se na odru že dolgo počutijo domače; dinamični ritem dvojec Pero/Yole in kitarist Roman – težko boste med progresivnimi bandi našli bolj energičnega kitarista. Omeniti velja zelo dober zvok in ne zgodi se vedno, da se klaviaturista Roka (in njegovo eksperimentiranje z zvoki) sliši, tako kot je treba. S prvenca so tokrat odigrali le Seven Voices in Running Away, večji del repertoarja je predstavljal drugi album, s katerega so poleg prej omenjene odigrali še The Man Who Walks Alone, Changing, Orient Express. Seveda ni šlo brez trojčka (Paranoid/2 Minutes To Midnight/Pull Me Under), presenetili pa so z Ozzyjevo klasiko No More Tears. Predstavili so kar štiri nove skladbe. Prva je bila udarna, za njihove razmere izredno kratka (Iron Maiden naj bi ji bilo naslov), ostale tri pa so zvenele v stilu drugega albuma. Z eno imed njih so tudi zaključili uro in pol dolgi nastop.

Matjaž