Sabaium / Mor Zaboth / Wintersoul

26. oktobra se je po mesecu dni ponovno treslo na Metelkovi v klubu Channel Zero, kjer so s skupnim jesenskim koncertiranjem po slovenskih klubih začeli Sabaium in Mor Zaboth; v Ljubljani ob družbi novogoriških Wintersoul. Od prejšnjega obiska v Channel Zero se je klubska koncertna sezona že precej utekla, tako da je bil tudi obisk številčnejši.
Z nekaj zamude so proti pol enajsti koncert odprli Wintersoul. To je bil moj prvi kontakt z bandom, ki se sicer ravno ne “podi” kaj dosti tu okoli. Glede na pričakovanja po začetku nastopa pa je vse skupaj na koncu izpadlo precej bolje, kot je kazalo. Njihova šibka točka pa ni glasba, ampak make-up. Če delajo na imageu, potem naj bo to narejeno bolj na nivoju. Corpse paint pri kratki “čupi” že tako ne izgleda ne vem kaj, če pa je “namazano” tako ponesrečno kot pri njih zadnjič, pa še toliko slabše izpade. Mogoče bi lahko za nasvet vprašali kolege od Mor Zaboth. No, to bodo še že popravili, glasbeno so definitivno že dosti boljši. Slišali smo lahko pravi “black metal from hell” skandinavske sorte, nekaj podobnega kar prakticirajo Dark Funeral, Emperor. Vokalist je prepričal z rezkim, zlobnim vokalom, bobnar je bil natančen, veliko uporablja blast beate (to je pravi black metal, bi rekel Tegla), ritem kitarist praši ledeno hladne riffe, medtem ko glavni spusti tudi nekaj tehnično lepo izpeljanih in zanimivih solo delov. Nastop je dober, tudi aplavz je bil temu primeren.
Bolj uigran in dodelan nastop so imeli Mariborčani Mor Zaboth, ki so se tokrat še bolj izkazali kot pred dobre pol leta, ko so prvič nastopili na Metelkovi. Res delujejo kot prava usklajena ekipa na odru, imajo pa tudi že dobro izdelano podobo. Atmosfera pri njih igra pomembno vlogo, klaviature tu opravijo veliko dela, bile pa so občasno prenaglas; tudi Mor Zaboth niso sreče z zvokom. Alt Lys Er Svunnet Hen od Dimmu Borgir tudi zato ni bila najbolj prepoznavna. So jim pa zato bolje uspeli lastni komadi, ki kažejo na njihov potencial. Ti atmosferični, melodično obarvani deli spominjajo na Dimmu Borgir in so kot ustvarjeni za headbanganje; zato tudi ni čudno, da je pod odrom “delovalo tako veliko ventilatorjev”. Res pohvalno.
Prva dva banda sta še na začetkih svojih poti, medtem ko so Sabaium že prave staroste slovenske metal scene. Band je imel po izdaji albuma Gravity Divine spet kadrovske probleme, upajmo pa, da so te dokončno odpravljene. Prihod novega kitarista Jureta Vandurja je res zadetek v polno. Na odru je še poživil njihovo že tako energično podobo, za zelo dobro potezo pa se je izkazala njegova pomoč Davidu na vokalih; pomaga mu tako z agresivnimi kot čistimi. Tako dobrih Sabaium še nisem videl v živo. Mož za bobni je prava uničevalna mašina, ki ruši vse pred sabo, po načinu igranja in mlatenju bobnov pa celo malo spominja na samega Mikea Terrano. Trenutno bi Sabaium težko primerjali s katerim izmed uveljavljenih zasedb, igrajo neko svojo, ne lahko konzumirajočo verzijo death metala, zato je potrebno slišati njihov material večkrat, da ga osvojiš. A izvedba je bila tako dobra, da je prepričala tudi tiste, ki niso ravno seznanjeni z njimi. Imeli pa so tudi opazno najboljši zvok večera, tako je izvedba še bolj prišla do izraza.