Slipknot / Vended

Medtem ko je večina slovenskih metalcev sledila klicu divjine iz Tolmina, kamor so zavili tudi Jinjer, sredini headlinerji našega največjega festivala, nas je manjšina ostala doma. Bo držalo? Ali je romala manjšina na MetalDays, večina nas je pa ostala doma? Seveda gre pri mojem uvodu za retorično vprašanje, ki pa vsebuje del resnice. Po skupnem koncertu s Slipknot in Vended so se Jinjer s torkovega nastopa v Italiji selili v Tolmin, headlinerji turneje We Are Not Your Kind Tour 2022 in njihov podmladek pa so nadaljevali pot do prestolnice avstrijske Štajerske, kjer so izvedli samostojni koncert.

Po obrazih sodeč, ki so na prizorišču prekrižali moje poglede, bi rekel, da v sredo v graški dvorani Stadthalle ni bilo veliko Slovencev. Toda razlog za to je lahko enostavno tudi ta, da je publika na tovrstnih koncertih že toliko pomlajena, da se preredko križamo. Ali pa: več tisoč glava množica s tribune iz povsem zadnjega dela dvorane je bila enostavno prevelika, da bi oči ošvrknile kak znan obraz. Da pa smo bili v nekem manjšem odstotku le prisotni na koncertu, je bilo moč razbrati z registrskih tablic na parkirišču.


Po prvotni napovedi, da bo koncert potekal na prostem, je ta bil nekaj dni pred izvedbo prestavljen v dvorano. Zaradi skope komunikacije organizatorja z obiskovalci ne vem natančno, kaj naj bi bil vzrok za to odločitev, a dozdeva se mi, da sem nekje prebral, da je bil koncert prestavljen v dvorano zaradi zunanjih prostorskih omejitev. Ne glede na razlog pa smo menda vsi obiskovalci koncerta zaradi dežja odločitev več kot pozdravili. Klimatske naprave v dvorani pa so tudi ves čas delale na polno, tako da s kakšnim znojenjem v zadnjem delu dvorane, kjer je ves čas močno pihalo, nismo imeli nobenih težav. Upam, da me obratne težave ne čakajo v naslednjih dneh.

Poleg kraja pa mi je tudi čas izvedbe več kot ustrezal. Zgodnji začetek koncerta je posledično napovedoval njegov zgodnji zaključek in prihod domov ob uri, ki bi omogočala še vsaj nekaj ur spanja pred dopoldansko izmeno. Tako so predvozači Vended oziroma podmladek od Slipknot, kot sem jih poimenoval v uvodu, zavzeli oder že ob pol osmih zvečer. Zakaj podmladek? Zasedbo sestavlja pet članov, dva od tega pa sta Griffin Taylor (vokalist) in Simon Crahan (bobnar), oba sinova članov od Slipknot, in sicer Coreyja Taylorja in Shawna »Clowna« Crahana. Če prej niste vedeli, zdaj veste, zakaj sta ti dve zasedbi skupaj na turneji. In še ena informacija: Vended prihajajo kmalu v Slovenijo, in sicer skupaj z Lamb of God, Kreator, Cattle Decapitation in Blood Incantation.

Nastop Vended je trajal mal manj kot pol ure. Če drži setlista na bandovi spletni strani, nam je peterica predstavila osem komadov. Povprečna minutaža posameznega komada potemtakem ni preveč dolga, kar po drugi strani priča o tem, da Vended bolj kot na melodiko stavijo na udarnost. In kot takšne sem jih tudi dojemal: z mladostjo nabita agresija, ki privre na plano na povsem pravi način (kot Slipknot na začetku svojega ustvarjanja). Griffin se je med posameznimi komadi večkrat zahvalil publiki za prihod, poleg tega pa se je tudi trudil, da bi iz nje izvlekel čim več. A ta kaj dosti več kot bučni aplavz še ni bila pripravljena ponuditi. Iz tega razloga me je kar malo skrbelo, ali bo vzdušje med Slipknot tisto pravo ali ne.


Nakar so bili vsi dvomi razblinjeni že med poslušanjem pesmi For Those About to Rock (We Salute You) in Get Behind Me Satan and Push, ki sta zazveneli, ko so ugasnile luči, saj Slipknot z njima napovejo začetek koncerta. Čeprav so bile glavne luči ugasnjene, je dvorana žarela v soju premnogih malih lučk pametnih telefonov, ob uvodnih komadih Disasterpiece in Wait and Bleed pa je publika že tudi konkretno norela. Sledil je ekskurz skozi celotno obdobje ustvarjanja banda, pri čemer je bil največji poudarek na osrednjem delu bandove diskografije z albumoma All Hope Is Gone in Iowa. Pri sprehodu med številnimi znanimi komadi pa so Slipknot uspeli mimogrede omeniti tudi prihajajoči album z naslovom The End, So Far, ki nikakor ne namiguje na konec bandovega delovanja, in odigrali čisto nov komad The Chapeltown Rag, ki je z mešanico starejših prijemov in novejšega stila, ki ga je band nakazal na albumu We Are Not Your Kind, naletel na pozitivno odobravanje s strani publike.

Za razliko od festivalskih nastopov Slipknot na samostojnih koncertih aktualne turneje zaigrajo daljšo setlisto, ki je obogatena s tremi komadi, in sicer The Devil in I, Snuff in Vermilion. Sploh »balada« Snuff, ki jo je band po lastnih besedah zaigral prvič v živo v Avstriji, je pozitivno presenetila. Z njo in komadom Vermilion se je band navezal na nekaj časa pred tem zaigrana komada Dead Memories (eden mojih najljubših) in Unsainted, ki sta tudi nekoliko mirnejša, in nas spočil, preden nas je pokončal s hudičevo trojico Duality, Custer in Spit It Out. Po slednjem komadu se je Corey še enkrat več zahvalil svojima družinama, in sicer svojim bratom v bandu in nam, publiki, brez katere Slipknot ne bi bilo. Hkrati nam je tekom svojih številnih nagovorov oziroma zahval zatrdil, da če bomo mi, se pravi njegova družina, še naprej ostali zvesti bandu, nas ta še naslednjih 23 let, kolikor band že obstaja in deluje, ne bo zapustil. Kar tvegana obljuba, sem si mislil, pa me je Corey že tudi prehitel, ko je razlagal, da bo takrat po vsej verjetnosti nastopal s pomočjo palice.


Za razliko od glavnine setliste pa se zaključek oziroma dodatek ni razlikoval od tistega z Dunaja izpred slabih treh let. Kot poobedek je band postregel s komadoma People = Shit in Surfacing, nakar je sledilo slovo, ob katerem so se Slipknot na koncu pridružili še nekateri člani od Vended. In s tem je beseda družina še enkrat več na ta večer dobila drugačen pomen.

Čeprav me Vended niso tako zelo segreli kot Behemoth leta 2020 na Dunaju, lahko pod sredin koncert potegnem črto s pozitivnim zaključkom. Odrska postavitev, vizualizacije in ognjeni šov so bili sicer podobni ali morda celo enaki, toda band se je po mojem z vidika odigranih komadov dovolj potrudil, ponudil dovolj spremenjeno setlisto, dodal celo en komad, s čimer je bila koncertna  izkušnja zadosti osvežena. Odlično razpoložena publika, ki je ves čas sledila Coreyjevim navodilom celo do te mere, da je med enim komadom cela dvorana počepnila, nato pa na njegov znak in v ritmu glasbe skočila v zrak, mi je posladkala celotno izkušnjo do te mere, da bi se z zasedbo po dveh obiskih želel srečati še tretjič.