Med ustvarjanjem dokumentarnega filma se je veliko govorilo o tem, kaj je Paranoid dal sceni in njenim deležnikom. Odgovori so bolj ali manj poznani, med njimi pa se seveda najde tudi moj, in sicer prijateljstva. V mojem primeru sicer ne toliko z ostalimi forumaši, obiskovalci koncertov ali ljubitelji glasbe, kot mi je uspelo naplesti prijateljskih vezi v prvi vrsti s člani naše ekipe kot tudi s člani različnih bandov in organizatorji koncertnih dogodkov širom Slovenije. »Za prijatelje si je treba čas vzet', se poveselit' in kdaj znat' potrpet«, kar sem tudi naredil in zaradi česar mi ni bilo težko le en dan po obisku Ankarana znova prekiniti družinskega dopusta, da se odpravim na dogodek z imenom Stoner. Ta se je odvil v okviru 29. festivala Mladifest, ki ga je priredil MC Podlaga Sežana, nastopili pa so trije slovenski bandi: Chains, Omega Sun in Woygn.

Po hudem neurju, ki je v noči iz petka na soboto zajelo bolj ali manj celo Slovenijo, najbolj pa pustošilo po severnem delu, so bile temperature v Sežani dokaj nizke. Zakaj je pomembno vreme? Ker se je Stoner zgodil na prostem, in sicer v Mestnem parku pri Starem gradu. Sprva prijetno sveže temperature so postale majhna nadloga, ki me je dodatno »prepričala« v nakup puloverja od Chains, ki ga verjetno ob normalnih poletnih temperaturah ne bi kupil.

No, nazaj h glasbenemu programu. Iz opisa na Facebooku nikakor nisem znal razbrati vrstnega reda nastopajočih, zato sem se znova zanesel na »vitamin VIP«, ki mi je zatrdil, da bo koncert otvoril dvojec Chains. Po akademskih petnajst zamude je koprski duo začel koncert s komadom Hexenight. Za bandove razmere že v osnovi nekoliko daljši komad sta Chains v uvodu še nekoliko podaljšala, tako da se je na koncu uvodni komad – kljub všečnosti – vlekel že skorajda kot pregovorno dolgi ponedeljek. A doseženi ritualni učinek je bil vreden vsake sekunde. Med poslušanjem besedila »we are waiting for Satan« sem se ozrl proti drevesom, ki so v soju rdečih luči reflektorjev »gorela«. Prekrasno, kot nadaljevanje koncerta. Po počasnem uvodu je band udaril s svojim »punk rock« hitom In the Night z aktualnega splita Rito Funebre, nakar sta sledila še preostala komada s taiste izdaje, in sicer Peace Love Lucifer in Nocturnal Children Arise. Tako kot med slednjima je tempo nihal tudi v nadaljevanju, ko smo slišali še Stardust Pentagram, Devil, Apocalyptic Fear, Necromantic Force in Black Wind. Škoda le, da se publika do konca nastopa ni opogumila zapustiti zavetja pod drevesi, ker sem tako imel občutek, da band igra samo meni in fotografu.

Nekaj po deseti uri so bili pripravljeni Omega Sun. Tokrat sem trojico drugič ujel v živo, prvič z originalnim bobnarjem, ki mu pred dobrima dvema mesecema zaradi bolezni ni uspelo priti v Maribor. Od Maribora do Sežane sicer nisem postal kaj dosti večji poznavalec bandovih viž, a dovolj, da sem vedel, katere želim slišati in da bobnar ni potreboval dodatnih inštrukcij med nastopom. In še ena razveseljiva sprememba: pred odrom je poleg mene stalo še nekaj pogumnežev. Stoner trojica je začela koncert z epom Black Dust, temu ob bok nato postavila komad Doomer, oba z aktualnega albuma Roadkill, kar je nakazovalo, da bomo deležni iste setliste kot v Mariboru. A že z naslednjim komadom Despising What You See je band uporabil drugi uvoz v prvenec Opium for the Masses, nakar je nadaljeval po znani poti z Burn Away in The One, preden je spet izkoristil daljši čas nastopanja in vrinil pesem Another You. Zaključni del koncerta je pripadal komadoma Early Morning in Diego, oba »krajša« komada, ki pa sta mi bila ta večer kot pisana na kožo. Ne vem pa, kaj naj si mislim o tem, da sem ob koncu koncerta spet sam stal pod odrom, ker so šli ostali počivat na bližnje klopce.

Nekaj po enajsti uri (in že omenjenem nakupu puloverja) je na odru stala druga trojica večera. Tudi ta preigrava stoner, a se je za prihod v Sežano morala dosti bolj potruditi kot predhodna banda. Trio z imenom Woygn prihaja namreč iz Slovenj Gradca. Morda ste ga že kdaj slišali v živo, morda ste prebrali recenzijo njegovega prvega ploščka, EP-ja Ascendance, morda pa so vam samo poznani njegovi člani, ker ste ljubitelj glasbe od Britof, saj Alex Paradiž (bas kitara) in Jan Laznik (kitara, vokal) delujeta v obeh bandih, le na različnih instrumentih. Tretji član je »Bobnar« Paradiž, Alexov brat. Skratka … Woygn, ime, ki sem ga poleg članov banda menda še kot edini znal pravilno izgovoriti, so mi predvsem zaradi bobnarskega ritma delovali kot najhitrejši band večera. Oziroma vsaj takšen mi je deloval omenjeni EP, ki ga je trojica odigrala v celoti, a v drugačnem vrstnem redu kot na ploščku. Po izjavi »To je bil naš EP, ki ga lahko kupite tam. Zdaj pa še dva nova komada, pol pa spizdimo nazaj na Koroško.« sta sledila še dva neizdana komada, zadnji Into the Cyclone je izstopal z rahlo romantično noto na začetku, nakar je pokazal svoj pravi rockerski obraz. In če se smem še tretjič in zadnjič dotakniti publike: očitno je čakala na zvezde iz Koroške, da je vsaj nekaj nje uspelo preživeti ves čas koncerta pred odrom, medtem ko se je večina še vedno »skrivala« pod oddaljenimi drevesi in pri šanku.

Tako, pa je bil pri koncu še moj drugi koncertni večer, poleg tega pa tudi moj dopust. IN: »Vidiš, Aris, če so zvezde v pravi konstelaciji, tudi nam Paranoidovcem uspe obiskati kakšen koncert na Primorskem. Trudimo se!« A tako ali tako vem, da Aris to ve, saj tudi on spada med osebe, o katerih sem pisal uvodoma. Primorska, se vidimo, morda spet oktobra!