Z Anaal Nathrakh imamo že kar dolgo zgodovino. Danes pišem svojo sedmo recenzijo o izdajah teh angleških black/death/industrial brutalnežev, ki so nedavno v svojo diskografijo vpisali enajsti studijski album. Ta nosi naslov Endarkenment, z njim pa se je band – tako kot mnogi drugi – usidral v sebi lastnem glasbenem udejstvovanju, ki prinaša ponovno dosti poznanega in ustaljenega.

Tam nekje po albumu Passion ali Vanitas je dvojec z Otoka nehal presenečati. Začel je servirati glasbo oziroma albume, ki še vedno gredo v uho, a nekako ne prinesejo več dosti novega, kar bi lahko poskrbelo za spuščeno čeljust navdušenja. Tudi tokrat je zgodba podobna. Endarkenment ponuja nekoliko daljšo minutažo kot predhodnik A New Kind Of Horror, kar pa nikakor ne more biti nadomestilo za pomanjkanje raznolikosti ali kreativnosti. Toda ali lahko ti dve stvari enačimo? Je raznolikost resnično enaka kreativnosti? Je album dober samo zato, ker je drugačen od predhodnika? Seveda ne. V tej zvezi se Endarkenment pridružuje albumu Desideratum, ki deluje kot celota in peša z vidika individualnosti – tako posameznih komadov kot albuma v celoti. A nič za to, saj ta še kljub temu deluje, še vedno gladko teče in se tekoče giblje od začetka do konca, od komada do komada. Največ raznolikosti ponovno ponudi V.I.T.R.I.O.L. s svojimi številnimi vokali, ki segajo od black harsha, death growla do evnuhovega cviljenja in clean petja. Seveda vedno kot ustrezna spremljava instrumentalnemu delu, ki – kot že rečeno – pač zveni nekoliko poznano. Razen enega malega, a vendarle ne povsem nepomembnega detajla: Anaal Nathrakh zvenijo tokrat melodično kot že dolgo ne, kar pa je tista drobtinica suhega kruha, ki ob koncu obeda nasiti najbolj podhranjenega pri mizi.