Eindhoven Metal Meeting 2023, 1. dan

Po kaotičnem prvem dnevu, ki v meni po vseh zapletih nikakor ni vzbudil pravega festivalskega vzdušja, tudi »ogrevalni« bandi niso pripomogli k boljšemu počutju. Utrujenost po predolgem dnevu je preprosto naredila svoje. A je zato že drugi dan oziroma uradna otvoritev festivala Eindhoven Metal Meeting z naborom zasedb več kot obetala, kar je bil tudi razlog, da sva se z Dejanom decembra sploh odpravila na letošnjo izvedbo v Eindhoven. Ko je spanec naredil svoje, so se baterije napolnile do pravšnje mere in se je glava končno festivalsko naravnala, je bil čas, da se uradna otvoritev festivala tudi začne. (Žiga)

Na Eindhoven Metal Meetingu 2023 so 1. dan nastopili:

Glavni oder:
16.00–16.40 Serpents Oath
17.00–17.50 Darvaza
18.10–19.00 Misþyrming
19.30–20.20 Vomitory
20.50–21.50 Necrophobic
22.20–23.20 Naglfar
00.00–01.00 Cult Of Fire

Mali oder:
15.30–16.00 Loyalty Ends Here
16.20–16.50 Wrang
17.10–17.50 Moribund Oblivion
18.10–18.50 Massive Assault
19.10–19.50 Theotoxin
20.10–20.50 Helleruin
21.10–22.00 Lvcifyre
22.20–23.10 Caronte
23.30–00.20 Bodyfarm
00.40–01.30 Mentors

Loyalty Ends Here na Eindhoven Metal Meetingu 2023
Letošnji Eindhoven Metal Meeting so otvorili Loyalty Ends Here. Gre za metalcore zasedbo iz nizozemskega mesta Haarlem. Sestavlja jo pet članov, kar pa ni edina vzporednica, ki sem jo videl z našimi Terminal Disease. No, dejansko sem jo slišal. Glasba Loyalty Ends Here je močno groovy, zaradi česar ni bilo težko »pasti not«. Hkrati pa so Nizozemci predstavljali všečen začetek festivala. (Dejan)

Serpents Oath na Eindhoven Metal Meetingu 2023
Serpents Oath prihajajo iz Belgije in igrajo black metal. Razlika med njimi in otvoritvenim aktom festivala skorajda ne bi mogla biti večja. Če bi si upal trditi, da se Loyalty Ends Here gibljejo v mainstream krogih, bi za Belgijce veljalo povsem nasprotno. Serpents Oath so surovi in umazani, kot se spodobi za klasičen black metal. Za uvod v nastop so z atmosferično glasbeno podlago poskrbeli že med pripravami odra, nakar pa jim prehod v začetek nastopa zaradi tehničnih težav z uglasitvijo vokala ni najbolje uspel. Za to seveda ne morem kriviti banda, je pa škoda, da je do tega prišlo. A ko so težave po prvem ali drugem komadu izginile, so stvari tekle bolj gladko. In takrat komaj sem opazil, da nosi vokalist na glavi gumijasto plavalno kapo namesto corpse painta. Medtem ko je pevec šepetaje napovedoval komade, je med igranjem v uho padla zelo intenzivno slišna lead kitara, medtem ko je baskitara preglasila drugo kitaro. Pod črto bi Belgijce ocenil kot mešanico med Watain in Taake, sploh prižiganje dodatnega ognja poleg dveh stalnih bakel je bila všečna poteza. (Dejan)

Wrang na Eindhoven Metal Meetingu 2023
Po nastopu Serpents Oath sem dobesedno tekel v malo dvorano, da ujamem še vsaj nekaj minut nastopa Wrang. Predhodno doma žal nisem uspel poslušati njihovega black metala, ki je diskografsko ujet na dveh splitih in dveh dolgometražcih, a po opisih sodeč se mi je zdel band zanimiv. In glej ga zlomka, kako se nisem motil. Wrang so bili v primerjavi s Serpents Oath še nekoliko bolj umazani in nekoliko preprostejši. Bolj punkish, bolj norveško obarvani. Pevčev clean vokal me je na trenutke spominjal na Attilo, na momente je izstopala hladna melodika, ki je konkurirala cupa cupa in d-beat ritmom ter rock'n'roll solu v slogu Motörhead. »Hozentregerji« so pa itak zmagali! (Dejan)

Darvaza na Eindhoven Metal Meetingu 2023
Priprava odra za prvi band, ki sem si ga želel videti v živo, je zgledala v glavnem tako, da je osebje praznilo oder. Darvaza stavijo na minimalizem – oziroma stavita, saj v bandu za vse skrbita instrumentalist Omega iz Italije in pevec Wraath iz Norveške. No, skratka … Band je zaradi dolgega uglaševanja bobnov minimalno zamudil, nakar mu »skok« na oder zaradi ponovnih težav z zvokom ni najbolje uspel. A te so bile hitro odpravljene, tako da je lahko konkretno napolnjena glavna dvorana dodobra uživala v tem posebnem primerku black metala. Peterica na odru si je pomagala z določenimi posnetki, kot je meniško petje, trije vokali, od tega dva clean, so odlično popestrili Darvazin black metal, na splošno pa je bil zvok večinski del koncerta odličen in je omogočal slušno izkušnjo kot v domačem predvajalniku. Med posameznimi komadi smo slišali muhe, ki so sicer sestavni del komada Fearless Unfeard He Slept, v 45 minutah pa je band odigral šest komadov in s tem ponudil skrajšan nastop v primerjavi z ostalimi na aktualni turneji, ki jo je zaključil ravno na festivalu v Eindhovnu. (Dejan)


Misþyrming na Eindhoven Metal Meetingu 2023
Po nastopu black metalcev Darvaza se tokrat ni bilo treba hitro prestaviti v manjšo dvorano, saj se je oder kaj hitro začel pripravljati za meni zdaj že dobro poznane Islandce Misþyrming. Z bandom smo se letos že srečali na drugem dnevu festivala Kaltenbach Open Air in nedvomno je prav ta izkušnja botrovala temu, da si nastop zasedbe ponovno ogledam v živo. Tokrat v notranjosti odlične dvorane Effenaar brez vremenskih vplivov in v popolni postavi (na Kaltenbachu je namreč manjkal kitarist Tómas Ísdal) so Misþyrming ob zvokih intra skladno s časovnico zavzeli oder in kljub manjšim uvodnim težavam z mikrofonijo začeli trgati gate vsem navzočim v dvorani. Če ne veste, o čem je govora, vam toplo priporočam, da prisluhnete zadnji izdaji Með hamri iz lanskega leta, in zadeva bo kaj hitro jasna. Islandci prisegajo na umazan brezkompromisen black metal, ki se tu in tam pomakne v poganske vode, a ne preveč, in tako ustvarijo svojstven, a nalezljiv black metal. Kljub že omenjenim uvodnim težavam je bil zvok v dvorani nad pričakovanji in temu primerno se je tudi publika odzvala na »umazanijo« z odra, ki je bila podkrepljena z odličnim naborom komadov, sicer s poudarkom na zadnjem ploščku Með hamri, kar je mojim ušesom več kot prijalo, tako da so me Misþyrming tokrat v primerjavi s prvim srečanjem posrkali vase. Piko na i so postavili s predzadnjim komadom, kjer so kot presenečenje odigrali priredbo The Splendour of the Trident Tyger od One Tail, One Head, ki žal ne ustvarjajo več, kjer se jim je na odru pridružil pevec Wraath (Darvaza), kar je več kot logično, saj je Wraath deloval med drugim tudi pri One Tail, One Head. Vsekakor odlična izvedba, ki pa bi skoraj končala tragično, saj je ob malce hitrejšem prihodu na oder Wraath izgubil ravnotežje in poletel z odra. K sreči se nič ni zgodilo. Misþyrming so torej odigrali odličen koncert, ki je bil s 50 minutami definitivno prekratek, tako da se lahko ponovno ponovim, da tudi tokratno srečanje ni bilo zadnje. (Žiga)


Helleruin na Eindhoven Metal Meetingu 2023
Vsak obiskovalec festivalov ve, da so ti kar naporna reč in se znajo stvari zaradi prekrivanj tudi logistično kar zakomplicirati. Velikokrat se pri teh zadevah potem postavi na tehtnico skok do najbližjega ponudnika s hitro hrano ali tvegati in trpeti nastop želenega banda z luknjo v želodcu, kar seveda lahko odločilno vpliva na faktor doživetja. Odločitev je padla na prehranjevanje, da bodo pri nastopu Helleruin, ki sem se jih prvi dan festivala najbolj veselil, vsi čutni dražljaji usmerjeni v pravo smer in da se moteči dejavniki temu primerno izničijo. Kljub daljši pripravi odra v manjši dvorani se je ta v zelo kratkem času dodobra napolnila in manjše prekrivanje z velikim odrom tukaj ni bilo opazno. Helleruin prisegajo na black metal stare šole, ki mu Carchost doda pravo mero mizantropije in pogube. Kocine postavi pokonci že intro v obliki srhljivega šepetanja, z uvodnimi toni komada Riddles in Devil's Tongue pa je vse, po krajših porodnih krčih s pretiho kitaro, postavljeno na svoje mesto. Kljub energičnosti banda me je začetna anemičnost publike šokirala, ki pa je kaj hitro začutila Helleruin in se kmalu tudi prebudila. Ker band premore le dva dolgometražca, je bilo logično, da bosta obe plošči postavljeni v nekakšno pravšnje ravnovesje, presenetil pa je vsekakor izbor singla Invincible. Tempo na odru se je uravnaval skladno s tempom komadov, ki so prihajali iz različnih vetrov black metala in katarzično tako ali drugače želijo odobravanje publike. Kot Misþyrming pred njimi se je bandu na odru pridružil gostujoči vokalist in tako nastopu dodal posebno noto. Kljub temu pa je za takšen koncert šest komadov enostavno premalo. Helleruin so band, ki te tako na plošči kot tudi v živo enostavno posrka vase, čeprav si tega v živo gledal že večkrat. Za konec lahko samo še dodam, da je vsak naslednji koncert Nizozemcev boljši. (Žiga)


Necrophobic na Eindhoven Metal Meetingu 2023
Ko slišim ime Necrophobic, se vedno spomnim na »Jezuščka«. A zato ni kriva nobena religiozna fora, temveč njihov komad Blinded by Light, Enlightened by Darkness, ki se tradicionalno začne z introm The Slaughter of Baby Jesus. Dotični komad sem dočakal tudi tokrat, nanj pa sem čakal kot otrok na obljubljen sladoled. Temu komadu je z albuma Hrimthursum iz leta 2006 v živo delal družbo še komad The Crossing, s čimer pa se je moje poznavanje zaigranih komadov bolj ali manj končalo. Iz tega razloga sem lahko malo več pozornosti posvetil neglasbenim prvinam nastopa in pri tem nisem mogel mimo pokazanega znaka za srce, »narejenega« iz dlani obeh rok. Da nas Necrophobic ljubijo, nam je sporočil pevec, ki je tudi sicer skrbel za visoko raven komunikacije in očesnega stika s publiko. Dodatno pa mi je v oko padel še kissovsko »našemljen« kitarist Johan Bergebäck, ki se je konkretno spogledoval z blond grivo nežnejšega spola iz publike. A če menite, da je band zaradi tega deloval kakor koli »mehko«, se motite. Dejansko sem med njihovim nastopom videl prvi mosh pit večera. Komadi, kot sta Stormcrow, s katerim je band napovedal prihajajoči deseti album In the Twilight Grey, in Tsar Bomba, so v živo res prava bomba, zaradi česar je publika band z veseljem nagradila z norenjem. Z »obiskom« prvenca in njegovega naslovnega komada smo dosegli vrhunec bandovega nastopa in slovo. (Dejan)


Lvcifyre na Eindhoven Metal Meetingu 2023
Zaradi kolegovega priporočila sem ponovno hitel v malo dvorano, da ujamem še zadnjih deset minut nastopa angleških Lvcifyre. Tudi oni proizvajajo black/death, a je ta v primerjavi z Necrophobic dosti bolj grob in dosti manj melodičen. Dodatno težo svoji glasbi band podeli s težkim doomovskim podtonom, tako da vsaj tukaj odpadejo vse ostale primerjave s Švedi na velikem odru. Dejansko je tako, kot da primerjaš lepo urejenega in sfriziranega »lesija« z nemškim ovčarjem. Lvcifyre so se torej predstavili kot umazani predstavniki black metala, ki dajo več na žvenketanje verig kot na lepe melodije. A žal mi zaradi nepoznavanja komadov ti zaradi ne najbolj izrazitih riffov niso ostali kaj prida v spominu. Dolgotrajni vtis je name naredil močni efekt na vokalu. (Dejan)

Naglfar na Eindhoven Metal Meetingu 2023
Podobno kot Necrophobic spadajo tudi Naglfar pri meni med bande, ki so me nekoč navdušili z albumom ali dvema, nakar sem enkrat med odkrivanjem druge glasbe nanje iz takih in drugačnih razlogov pozabil. No, razlog je bolj ali manj en, in sicer glasba sama. Dejansko se mi je v živo ponovila zgodba njihove izgube. Koncert se je s komadom And the World Shall Be Your Grave začel dokaj dinamično, nakar je z naslednjimi komadi nastopil srednji tempo, v katerem sem se izgubil. Veliko melodike je presekal kakšen šus, recimo v obliki komada Blades, ki je prav tako izzval moshpit, a nato je nekoliko kasneje spet nastopil kakšen počasnejši komad. Publike oziroma poznavalcev in sledilcev banda to seveda ni motilo, zabava je bila ves čas v polnem teku, band pa je bil tudi zadovoljen, da je s »koronskim« albumom Cerecloth, s katerega nam je predstavil tri komade, naletel na tako pozitivne odzive. (Dejan)


Bodyfarm na Eindhoven Metal Meetingu 2023
Z Bodyfarm sem se letos že srečal, in sicer v Ljubljani v družbi Deströyer 666 in Helleruin. Ljubljansko pozitivno izkušnje sem želel podoživeti še v Eindhovnu, mali oder Effenaarja pa je bil za ta namen povsem idealen. V z meglo napolnjeni dvorani so se »odvrteli« komadi, kot sta Slaves of War in The Well of Decay, njuna energija pa je razumljivo tudi v mali dvorani poskrbela za divji moshpit, ki mu je poveljeval »kosmatinko« zgoraj brez. Odlično, da sem se nastopu Nizozemcev odločil prisostvovati z varne razdalje na balkonu. (Dejan)

Avtor fotografij je Žiga Grubelnik.