Kraanium / Brutal Sphincter / Glista

S Kraanium sem prišel v stik preko albuma Post Mortal Coital Fixation iz leta 2012, postal njihov fan in nato preko ploščka Chronicles of Perversion iz leta 2015 pozabil na njih. Vse do letošnje napovedi koncerta v naši prestolnici, kamor so s seboj pripeljali stanovske brutalneže Brutal Sphincter. Za dodatno presenečenje nekaj dni pred koncertom so poskrbeli Dirty Skunks, ki so kot otvoritvene brutalneže najavili domače Glista.

Glista so minulo soboto na Metelkovi praznovali release party svojega sveže izdanega drugega ploščka Never Apologise for Defending Yourself from Being Violated. Ker je bilo v Gromki tako zelo fajn, so fantje naslednji dan hitro skočili še v Orto Bar in še tam konkretno zaružili. Mislim, predstavili nov album. Čeprav 30 minut ne zveni dosti, pol ure v svetu spolnosti in grinda pomeni dolgo. No, vsaj v slednjem primeru. Če torej v 30 minutah slišite 13 grindcore komadov, so ti že skorajda epsko dolgi ali pa ima pevec nenavadno razvit dar govora. No, Matija ima zagotovo razvitega, medtem ko komad 5th Horseman of the Apocalypse skorajda doseže dolžino štirih minut, tako da se sami odločite. Skratka, 30 minut je minilo v šusu.

V podobnih ritmih, tempu in melodijah so nadaljevali Brutal Sphincter. Pri teh gre za belgijske brutalneže, ki kombinirajo brutal death metal z grindcorom. Glede na visoko dozo polka ritmov bi si upal trditi, da je slednjega nekoliko več. A preden sem se »poglobil« v glasbo, sem se čudil na glavo obrnjenemu back dropu in baskitaristu s kovid masko (po koncertu sem zvedel, da ga je mučil nek trebušni virus). No, takoj ko sem to prebavil, sem zaznal polka ritme, z menoj vred pa tudi večinski sprednji del dvorane, ki je že plesal med prvim komadom. Takšno zagnanost je treba pohvaliti, kar je pevec tudi naredil in sprednjim plesalcem posvetil komad Marc Dutroux National Hero. Sredi koncerta je sledila izpoved, da je band sicer glasbeno ekstremen, a da ne mara nobenih ekstremnežev. Po tej politični lekciji se je nadaljevala grind zabava, ki je v nadaljevanju vključevala tudi poklon ženskam. Pevčevi prošnji, da naj samo ženske izvedejo »women circle pit«, je bilo ugodeno, band pa se je zahvalil s komadom The Art of Squirting. V nadaljevanju je band s komadom Tony Hawk Pro Choice 2022 napovedal nov album, nakar so »bolanega« basista že tako bolele noge, da je zagrabil stol, se z njim odpravil pod oder na sredino parterja, in tam odigral en komad, medtem ko so se plesalci vrteli okoli njega. Vrhunec oziroma vsaj zaključek nastopa je tvorila priredba Raped by Elephants finskih Torsofuck.

Od nastopa Kraanium nas tako ni več ločilo veliko. Po uvodnem samplu se je začelo zares s komadom Ritualized Defleshment s splita z Analepsy, s čimer je band nakazal, da se ta večer ne bo vse vrtelo okoli aktualnega ploščka. In tako je tudi bilo. Band je sicer na sredi nastopa zaigral dva komada z aktualnega albuma Scriptures of Vicennial Defilement, in sicer Massive Piles of Festering Remains in Braindead Skullfucking, poleg tega pa se je pomikal naprej in nazaj po svoji diskografiji. Najbolj sem seveda užival v tistih bolj old school komadih, ki vsebujejo manj polka ritmov, kar je bilo sicer povsem v nasprotju s splošnim vzdušjem v dvorani. Publika je plesala in se pri tem snemala, morda celo v živo oddajala preko kakšne družbenega omrežja. Kdo bi vedel? A koga briga! Vsi smo bili tam, da se zabavamo, da se ga konkretno »tresnemo«, četudi samo z napihljivimi kladivi, ki jih je razdelil band med obiskovalce. Za konec nam je band posvetil malo rapa, po skupinski fotki pa je sledilo še kratko druženje pod odrom, kjer ni manjkalo veselih in nasmejanih obrazov, sicer bolj prazne velike dvorane Orto Bara. Ekstremna glasba na nedeljo zvečer očitno ni bila dovolj velik magnet za množice.