Ta teden smo pri Paranoidu kar lepo nostalgično navdahnjeni in zakaj ne bi v tej maniri še malo nadaljevali. Pred 23 leti, ko sem bolj kot ne začenjal ovohavati koncertno dogajanje oziroma začel tudi s tega vidika bolje dojemati lastno glasbeno pot, se je tako rekoč pred domačim pragom najavil koncert velikanov groove metala Pantera v dvorani Kodeljevo. Za šestnajstletnika brez pribite pare kar velik zalogaj, a kjer je volja, je tudi pot, in tako je 8. maja davnega leta 2000 Pantera porušila vse bariere v glavi mladostnika. Poti nazaj več ni bilo in v glavi se je zacementirala ideja, ki jo bandi velikokrat ob koncu nastopa poudarijo: »Vidimo se spet kmalu!«
A kaj, ko se lahko te mladostniške sanje v trenutku razblinijo v prah in se vse poruši kot hišica iz kart. Po razpadu banda leta 2003 zaradi dobro poznanega spora je človek še nekako imel upanje, da se bodo strasti umirile in se bo Pantera vrnila močnejša kot še nikoli, toda ta želja je leta 2004 postala že skoraj utopična. Podrobnosti dogodka 8. decembra dotičnega leta na tem mestu niso potrebne. A upanje je kljub temu še ostajalo, saj je vendarle nekje daleč v podzavesti tlela iskrica upanja, da pa bodo po smrti Dimebaga preostali trije člani le zakopali bojno sekiro in v poklon padlemu borcu ter oboževalcem vsaj še enkrat na odru predstavili ustroj z imenom Pantera. Vendar je bila »trma« Vinnieja Paula prevelika in tako je žal 22. junija 2018 upe na ponovno združitev mnogo prehitro odnesel s seboj v grob.
A da se ne bom izgubil nekje v preteklem času in se boste že spraševali, če gre to pot za našo Ropotarnico, se vrnimo nazaj v leto 2022, ko so se najprej pojavilele govorice, ki pa so kaj kmalu dobile realno podobo in Pantera je bila nazaj! Phil in Rex sta v čoln povlekla Zakka Wylda ter Charlieja Benanteja in se odpravila na odisejo okoli sveta. Poti nazaj torej ni bilo več in kot mesto snidenja je bil izbran Dunaj. Zaradi polpreteklih eskapad Philipa je sicer prišlo do odpovedi sprva izbrane destinacije. Toda fleksibilnost madžarskih kolegov, ki so kmalu k prvotnemu datumu dodali še drugega, je polepšala dan marsikateremu oboževalcu prvakov groove metala in potrdila, da koncert Pantere bo.
Zadnji majski dan se je tako karavana treh avtobusov pod okriljem ekipe Koncerti.net odpravila v glavno mesto naših vzhodnih sosedov, kjer so en dan prej Pantera na prizorišču Barba Negra že dodobra ogreli obiskovalce svojega prvega od dveh nastopov. Že med potjo sem premleval, kako se lotiti reportaže in kaj sploh pričakovati zdaj, 23 let po tem, ko je Pantera odprla obzorja in poskrbela, da so spomini še kako živi. Krivično bi bilo reči, da nisem bil rahlo skeptičen, saj roko na srce, fantje niso več najmlajši in tudi ekscesi iz mladosti so pustili svoje brazgotine. Prizorišče k zmanjšanju skeptičnosti tudi ni pripomoglo, saj Barba Negra bolj spominja na prizorišče nemškega Oktoberfesta in v mojih očeh ni vredno velikanov takšnega kova.
Po krajšem okrepčilu in osvežitvi je bila na vrsti tudi prva in edina predskupina tega večera. Ta čast je pripadala mladi madžarski zasedbi Teeth Marks. Priznam, da me ob takšnih koncertih neuveljavljene in manj znane skupine nikoli ne prepričajo, ker enostavno odžirajo čas, ki bi ga človek raje posvečal zvezdam večera. Death metal/hardcore band seveda nikakor ni zvenel slabo, že kar dodobra napolnjene prve vrste so ob zvokih z odra uživale, manjše tehnične težave kitarista pa tudi niso nič manj odražale kakovost zasedbe, ki ji vendarle vidno manjkajo nastopi na večjih odrih. V dobre pol ure smo lahko slišali izbrane komade s prvenca Humans Are The Virus in tako ali drugače ogreti začeli odštevati minute do začetka vrhunca večera. 
Gneča pred odrom se je kakopak iz minute v minuto povečevala in vse je kazalo, da bo ta večer Barba Negra pokala po šivih. Točno ob uri so se nato na stranskih zaslonih pojavili izseki legendarnih posnetkov Vulgar Videos From Hell in po uvodnem kriku kitare se je začelo. Vsi smo nekako vedeli, da bo to koncert, kjer bodo iz ozvočenja doneli le hiti in ne bo prostora za eksperimentiranje, kar je že v samem začetku pokazal A New Level, ki je takoj presegel vsa pričakovanja. Pantera so kljub letom na odru delovali izjemno suvereno, in če je bila pred koncertom skrb vzbujajoča vokalna kondicija Phila, se je ta dokazano odrezal z odliko. Seveda je pri tem treba v obzir vzeti vse okoliščine iz njegove polpretekle zgodovine. Kot že rečeno, prizorišče ni delovalo najbolj sigurno za koncert takega kova, kar se je poznalo tudi pri zvoku, ki je sicer bil nadpovprečen, a bi v marsikateri dvorani band zvenel izjemno bolje. Pantera je tako nizala hit za hitom in se elegantno sprehodila skozi vso svojo diskografijo, črno piko dobi le zaradi neigranja Cemetery Gates. A bodimo iskreni, bi raje želeli slišati slabo odpet komad, ki bi pokvaril odličen koncert ali se namesto tega raje zadovoljite z Black Sabbath klasiko Planet Caravan? Mislim, da se boste strinjali, da je edini pravilni odgovor opcija številka dva. Kljub manjšim tehničnim težavam Rexa z basom te celostno gledano niso skazile nastopa in dejstvo je, da po 23 letih enostavno ne iščeš dlake v jajcu, prepustiš se emocijam in energiji, ki je ni niti za sekundo zmanjkalo. 
Uro in pol dolg koncert je minil kot za stavo, in ko smo bili že nekateri prepričani, da bo konec, je publika ponorela do te mere, da je Pantera prvič na tej turneji prišla nazaj na oder in nam postregla z bisom v obliki Yesterday Don't Mean Shit, ki ga je band en dan prej uvrstil v redni del setliste, tokrat pa ga je zamenjal z Use My Third Arm. Kot pove že sam naslov komada, včeraj ne pomeni nič. Če dodam še čustvenega Anselma, ki ni in ni želel zapustiti odra, je bil koncert res nekaj edinstvenega.
Setlista: A New Level, Mouth for War, Strength Beyond Strength, Becoming, I'm Broken, Suicide Note Pt. II, 5 Minutes Alone, This Love, Use My Third Arm, Fucking Hostile, Planet Caravan, Walk, Domination / Hollow, Cowboys From Hell bis: Yesterday Don't Mean Shit.
Že uvodoma sem se spotaknil ob koncert iz polpretekle zgodovine, kjer je Pantera še v originalni postavi rešetala vse pred seboj in bila na vrhuncu moči. A videli smo kako hitro se lahko vse obrne in svet postane spet tisti kruti svet, ki ne izbira, samo jemlje. Na tej točki bi se naslonil na zadnji zapis naše rubrike Iz zakladnice, kjer si Matija postavlja vprašanje, ki je v primeru tega koncerta še kako na mestu. A to naj presodi vsak posameznik sam, medtem ko ostaja dejstvo, da je Pantera izvenserijska zgodba o vztrajnosti, uspehu in propadu ter konec koncev absurdni tragediji, ki je leta 2023 mogoče le doživela spravni epilog.
