Končno smo ga dočakali. Album. Drugi album Negligence. A za trenutek se ustavimo v trenutku in zavrtimo čas nekaj let nazaj: po sedmih letih od ustanovitve in izdajah odličnih treh demo posnetkov (dveh v letu 2004 in enega v letu 2005) so fantje vložili denar, znanje in čas v lasten studio, v katerem so leta 2006 ustvarili zver, ki je slišala na ime Options Of A Trapped Mind.
Glede na to, da band spremljam od samega (koncertnega) začetka, sem postajal ob podaljševanju snemanja in neskončnem piljenju fines prvega pravega profesionalnega studijskega posnetka, naslovnice, ter kasneje stalnih preložitvah izdaje že skrajno nepotrpežljiv. Ob metku, ki je zdrvel naravnost skozi ušesa, ko so prvi toni udarili iz zvočnikov, sta bila čakanje in nejevolja v sekundi pozabljena. Že demo posnetki, ki so bili za skromne slovenske razmere odlično posneti in sproducirani so nakazovali, da band obeta, ima sposobne glasbenike in smisel za ustvarjanje metala. Komadi, ki so bili slovenski publiki znani zadnja tri, štiri leta pred izdajo, nekateri celo več, so bili na plošči identični kot na demo posnetkih. S tremi razlikami: iz klasične 80s »E« uglasitve inštrumentov so se jeseniško-ljubljanski thrasherji uglasili nižje, na bolj moderno zveneči »D«, kvaliteta posnetka pa se je izboljšala za 120%. Za to sta bila odgovorna kitarist Dyz, staroselec slovenske metal scene, ex- kitarist Dusk Delight, večinski tekstopisec Negligence, in bobnar Ruzz, diplomanta SAE inštituta. Dva šolana producenta v bandu. Si lahko človek želi kaj lepšega? Sliši se, da sta Negligence zvok ob miksanju (in kasnejšem masteringu) poizkušala ambiciozno približati zvoku Arch Enemy (Doomsday Machine) in novejšim Exodus izdajam. To jima je dejansko uspelo, zvok sicer ni tako udaren kot na posnetkih, ki jih producira Andy Sneap, je pa prekleto blizu. Glasbeno je LP-jka bruhala vplive velikanov thrasha, predvsem Forbidden, Lääz Rockit, Heathen, EvilDead, Agent Steel, Megadeth, Testament, Exodus in death mojstrov Death.
Faktor 3, ki je začel novo poglavje v knjigi Negligence, se je udejanil s prihodom pevca Alexa, mladinca, ki je pel na prvih uradnih izdajah Metalsteel. Se ga kdo sploh še spomni iz Metalsteel? Marsikdo ga z Metalsteel sploh ni videl, tisti, ki smo ga mnogokrat pa vemo, da je šlo na Negligence posnetku za 150% napredek. Vmes je dodobra mutiral in kljub rosnim šestnajstim, kolikor jih je štel ob snemanju posnetka, prikazal kako se odpoje v pravi thrash maniri. Glasovno se je najbolj približal Rinehartu (Dark Angel), z dodatkom melodičnosti, kar je bilo za tako mlad glas še toliko bolj fascinantno. In tako je minilo nekaj let … Ko je letos naenkrat odjeknila novica, da so Negligence podpisali z Metal Blade, eno izmed treh največjih (Roadrunner, Nuclear Blast, Metal Blade) metal založb na svetu. Hec? Nikakor ne. Založba v lasti legendarnega Briana Slagela, človeka, ki je »ustvaril« mnogo znamenitih metal bandov, od Metallice, Slayer in Cannibal Corpse naprej, se je zavzela za slovensko metal silo in podpisala pogodbo. Očitno je mogoče res vse, pred sabo imamo uradno izdajo slovenskega metal banda na Metal Blade Records, izdano tako v Evropi kot Ameriki.
Kitarski duo Jey / Dyz na drugi plošči še vedno spominja na velikane kova Skolnick / Peterson, H & H teama iz Exodus ipd., dodaja pa kanček razvejanosti, ki je značilna za mojstre ranga Jeff Loomis in podobnih, ki jih ni na pretek. Do potankosti dodelani leadi, terce, mol dvoglasja in smisel za kompozicijo večglasij v studiu postavljajo Dyza in Jeyja na tron metal kitaristov v Sloveniji. Ritem sekcija lepo maršira v ozadju, bobni so spolirani, čisti, snare je ravno dovolj »globok«, koža na snareu ni »nategnjena« kot pri večini novincev, ki so se igranja bobnov začeli učiti z Ulrichovimi YouTube clipi iz leta 2005, namesto z Ride The Lightning. Ravno prav triggiran bas boben pušča old-school pridihu glasbe prosto pot, čeravno je sama definicija »udarnosti«, ki jo le-ta proizvaja relativna stvar. Daleč od tega, da bi Negligence producirali »old-school« komade, fantje so se odločili iti v korak s časom. Če je prva plošča predstavljala skoraj izključen vpliv Bay Area thrasha (z nekaj primesmi), nam druga še izraziteje streže z mnogobarvno paleto riffov, ki vpliv očitno črpajo iz določenih death metal voda; vpliv Nevermore je ponekod prav očiten. Kar je kvečjemu dobro. Ena izmed stvari, ki nekoliko moti je nekaj struktur komadov, ki enako aranžirano preveč spominjajo na nekatere s prve. Lipnikov bas z vedno novimi Elixir strunami ne izstopa. Lahko bi bil bolj poudarjen kot nekoč na primer Christianov (Testament). S tem nočem trditi, da bi moral biti prekomerno slišen, lahko bi bil, če se izrazim preprosto, zanimivejši. Torej, eden izmed manjših minusov. Točka, ki najbolj zaznamuje izdelek je gotovo vokal. Alex je v letih od zadnjega izdelka (zopet) napredoval, progresija je res očitna, linije so zahtevnejše, lepše, več je dvoglasij, več je »plavanja« skozi oktave, več je različnih leg. Vokal je eksploziven, naraven in preprosto baritonovsko neobičajen, ustvarjajoč prav posebno auro v kombinaciji z (predvsem hitrimi) riffi. Pika na »i« oziroma najsvetlejša točka celotnega izdelka.
Plošča ne predstavlja ali prestavlja mejnikov, v instrumentalni izvedbi ni presežkov, pretirane inovativnosti ali »drugačnosti« (vokal je seveda zgodba zase), kar pa kvalitete ne zmanjšuje. Negligence ohranjajo specifiko svojega »trademark« zvoka in načina ustvarjanja kovinskih mojstrovin ter ostajajo nad povprečjem ostalih slovenskih metal izvajalcev, če ne drugega, vsaj v samem aspektu predstavljanja le-teh (studijsko in v živo). Negligence tako predstavljajo vodilno silo slovenske metal scene, definitivno so svež veter za evropski undergorund, ob dobri distribuciji v tujini (kar bi jim založba kova Metal Blade pravzaprav morala zagotoviti) pa se jim zagotovo obeta lepa prihodnost …

Tilen