In spet se srečam z My Dying Bride, staro glasbeno ljubeznijo, ki mi je najbolj na stežaj odstrla tančice uživanja v čarih, skrivnostih in globokih teminah doom metala. Močni bobni, trpeče kitare, s čustvi obarvan čisti vokal ter jok violine sestavljajo recept njihove popolnosti v edinstvenosti v doomu. Stara ljubezen se je z leti sicer nekoliko ohladila, vendar ni nikoli zamrla, zato vsako novo stvaritev My Dying Bride vsaj enkrat poslušam.

Her Dominion, predvsem zaradi načina petja v obliki pripovedovanja z growlom ter precej napeto zvenečimi kitarskimi akordi, zveni precej netipično »bridovsko«, celo agresivno in strašljivo. Že res, da zveni doomersko, vendar starejšega poznavalca glasbenega opusa skupine lahko pusti nekoliko zmedenega, saj glasba sicer zveni kot death doom in ne kot glasba My Dying Bride.

Tako začetno nejasnost na srečo hitro prekine Thornwyck Hymn, ki zveni veliko bolj »bridom« podobno. Vokal je, čeravno zveni, kot bi bil nekoliko potisnjen v ozadje, čist v lepoti svoje edinstvenosti. V stiku z njim in veliko bolj standardnimi kitarskimi akordi violina zaokroži pesem v glasbeno stvaritev, ki postane vredna imena skupine. Tako vokali kot igranje vseh vključenih glasbil razvijejo in odenejo pesem v plašč zanimivosti, s čimer jo obvaruje pred v doomu sicer močno prisotno nevarnostjo zablode v brezpomenu monotonije. Pesem v nasprotju s predhodnico lepo ostane v ušesu in ohranja dramatičnost ter lepoto, ki se skristalizirata v brezmadežni upodobitvi žalosti.

Preko z drugimi glasbili in petjem upodobljeno oglašanje zvona v uvodu The 2nd of Three Bells postopoma prerase v precej standarden »bridovski« doom metal, ki ga najlažje označim kot minimalni standard glasbenih kanonov skupine … No, morda mu umanjka kak ščepec več vključevanja igranja violine.

Unthroted Creed je (v doomovski gabaritih) kompleksnejši tip pesmi, ki, v kolikor želi poslušalec oziroma poslušalka prodreti v srž vse njene lepote, zahteva poglobljeno in skoncentrirano poslušanje. Že uvod poslušalca na polno zabriše v agresijo in žalost dooma. Vokal je zvokovno nekoliko popačen, kar potencira njegovo nrav joka. Ko postane tišji in bolj šepetajoč, pesmi pridoda noto strašljivosti, medtem ko igranje violine deluje kot žerjavica na rano, zaradi katere tudi pesem kot celota zveni kot jok.

Poštenih enajst minut trajajoča The Apocalyptist deluje kot celovit prikaz poti, ki jo je skupina v svojem veku prehodila po mrakobnih hodnikih doomovskih steza v tekmi neskončnosti. Začne se z iz daljave slišnim igranjem violine, ki ga pretrga bes, preoblečen v igranje drobeče zategnjenih kitar ter jeznega growla (starih deathmetalskih korenin dooma), ki je v nasprotju z igranjem violin slišen iz bližine. Vključitev standardnega čistega vokala poda še končni kamen v mozaično podobo prikaza kontinuitete¹ doomovske poti, ki ga predstavlja njihova plošča My Dying Bride.

V A Starving Heart nas popelje melodija nedistorziranih kitar ob zvokih činel. Ko se tej osnovi priključijo odmevajoče bobnanje, standardno otožno petje s čistim vokalom in klaviature ter se nedistorzirane kitare preobrazijo v žlahtno distorzirano mletje, se znajdemo v cvetu lepote »bridovskega« ustvarjanja. Vse, kar mora biti, je tam, kjer mora biti, in je tako, kot mora biti. Stara ljubezen igra na stare strune in prebuja mojo željo po še. Tako (oziroma kot taka) pesem budi voljo, da bi si nastop My Dying Bride ogledal v živo, pri tem zaprl oči in dovolil glasbi, da me ponese in odnese. Ne, to ni stradajoče srce, kot je naslovu pesmi, marveč glasbena hrana za stradajoče srce.

Krasen meditativno-kontemplativen zaključek plošče predstavlja Crushed Embers. Že z uvodom skupina pokaže ves svoj instrumentalni repertoar in lepoto odtenkov vokalistove bravuroznosti. Najbolj v pesmi razveseli vloga violine, saj se slednja s polnimi pljuči razjoka v vsej svoji krasoti in resnično prevzame vlogo prve violine v pesmi. Tako s Crushed Embers dobimo piko na i odlične plošče, saj je pesem pravilno postavljena na svoje mesto na način, da celotno izkušnjo prijetnega stika z njo zaokroži v popolnost.

Po dolgo časa lahko rečem, da so My Dying Bride zopet našli svoje bistvo, moč in tisto, v čemer so najmočnejši oziroma najbolj edinstveni. Bravo in to je to! Stara ljubezen, še vedno zmoreš in še vedno znaš. Seveda to nista ne The Angel and the Dark River ne Like Gods of the Sun in iluzorno bi bilo pričakovati ponovitev takih čudes doommetalskega ustvarjanja, kljub temu pa gre za odlično ploščo, ki jo definitivno priporočam v poslušanje. My Dying Bride si bomo lahko letos ogledali na Brutal Assaultu, ki za razliko od tiste odpovedane zadeve ob Velenjskem jezeru BO!


[1] Če pri tem izvzamemo eksperiment, ki ga je predstavljala njihova – vsekakor zanimiva – plošča 34.788%... Complete.