Zadnje čase pri recenziranju albumov le redko dobim pravo priložnost za predstavitev posameznih članov bandov, saj je predstavljanje neznanih imen bolj ali manj nesmiselno (mislim, da razlogov ni potrebno navajat). Seveda pa je drugače, kadar se znana imena oziroma člani znanih bandov odločijo za ustanovitev stranskega ali še svojega n-tega projekta, kakor v primeru Djevel z Norveške. Band sestavljajo – v oklepaju sledi pri nekaterih le izbor najbolj znanih zasedb – basist Mannevond (Koldbrann, ex-Urgehal, ex-Endstille), kitarist/vokalist Trond Ciekals (ex-Ljå), vokalist Erlend Hjelvik (Kvelertak) in bobnar Dirge Rep (Orcustus, ex-Aura Noir, ex-Enslaved, ex-Gehenna, ex-Gorgoroth, ex-Nattefrost). Zgodovina je sicer pokazala, da velika imena še niso zagotovilo za dober studijski izdelek zunaj matičnega banda, a v primeru naštetih glasbenikov, ki so ali izkušnje še zmeraj nabirajo znotraj slavnih bandov norveške black metal scene, je stvar izpadla pozitivno, čeprav je sprva kazalo drugače.
Priznam, da sem pred prvim poslušanjem pričakoval nekaj povsem drugačnega, čeprav sploh nisem imel jasnih predstav o tem, kako naj bi Djevel zveneli. Vokalist norveških posebnežev Kvelertak in drugi člani bandov kot so Urgehal, Endstille in Gorgoroth pač ne bi smeli razočarati. Pa so … na začetku. Zaradi opisanih napačnih/nejasnih predstav. Ko sem se teh otresel, sem lahko začel uživati v tem, kar kvartet pojmuje pod pojmom black metal. Naj takoj povem, da v Djevel skorajda ni sledi glasbe, s kakršno so zasloveli Kvelertak. Hjelvik na Besatt Av Maane Og Natt neprestano uporablja harsh black metal vokal najbolj zlobne narave in tako dodobra doda svoje k hitremu, divjemu, brutalnemu in hkrati melodičnemu black metalu. A ne melodičnemu v slogu Dimmu Borgir, temveč melodičnemu v slogu Taake. Kdor jih pozna, ve, o čem je govora, kdor jih pa ne pozna, pa potrebuje inštrukcije iz osnov black metala ali pa ga ta sploh ne zanima. Skratka, drugi celovečerec iz hiše Djevel je vse to, kar so tudi Taake, a hkrati je drugačen, k sreči brez nadležnih trenutkov v smislu »to mi je pa znano« ali » to sem pa že slišal« in začinjen z dobro mero norveške black metal brutalnosti.
Po mojem noben ljubitelj zgoraj naštetih bandov (Dimmu Borgir je seveda treba brisati s seznama) ne bi smel biti razočaran.