Stvari znajo biti tako zelo enostavne, sploh v glasbi. Ob poslušanju drugega dema postojnskih Kripl sem se ponovno spomnil na nekoč v nekem intervjuju/glasbenem dokumentarcu izrečene besede, da so največji hiti rezultat povsem enostavne kombinacije akordov, saj enostavna glasba po navadi nagovori največjo oziroma najširšo množico ljudi. No, v besede metala bi to prevedel približno takole: ključno za uspeh pesmi ali albuma je nizanje zapomljivih kitarskih riffov. In kaj rabimo za dober kitarski riff? Ja, v prvi vrsti najprej kitaro, takoj zatem pa že tudi kar dobro(e) idejo(e). Če k temu dodamo še povsem simplificirano bobnanje in govorjeni harsh vokal, potem si potencialni poslušalec z nekoliko fantazije že lahko predstavlja, kako zveni black metal postojnskega tria: direkten in brez vsakršne šminke. Kot v osemdesetih, ko se je meni najljubša glasbena zvrst začela razvijati v to, kar danes je. Seveda bi zaradi popolnosti rad dodal še »in kot v devetdesetih, ko je black metal doživel svoj zaenkrat neponovljivi vrhunec«, a v tem primeru bi se preveč oddaljil od recenziranega banda. Kripl – zaradi načrtne glasbene omejenosti si band ne bi mogel izbrati boljšega imena – so si namreč za vzornike svojega black metala izbrali švicarske velikane Celtic Frost, hkrati pa predvsem zaradi vokala močno spominjajo tudi na Obituary (a saj vsi vemo, od kod so Obituary črpali svojo začetno inspiracijo).
Kaj še ostane za dodati? Morda še to, da so Kripl kljub temeljni enostavnosti na poti razvoja naredili korak naprej in z daljšimi komadi postali kompleksnejši. Pred izdajo celovečerca naj bi sledil še en demo posnetek, na katerem bo verjetno spet šest pesmi (6 – 6 – 6). De Profundis, tako kot njegov predhodnik Adelsberg Frost, ni ultra hiter, ni pompozen in kljub vsemu sploh ne dolgočasen.