INTERVJUJI

26. 3. 2021

Snovalci slovenske metal scene: Gorjanec

Spraševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: GORJANEC

Ime intervjuvanca: Gorjanec
Ime organizacije/društva: KD Veseli dihurčki, Radio Bob
Lokacija delovanja: Ljubljana, občasno širše
Glasbena zvrst/žanr: metal, rock
Kontaktna e-poštakadilnicaofdeath@gmail.com
Spletna stran: www.dirtyskunks.org, www.radiobob.si
Facebook: fb.com/kadilnicaofdeathfb.com/RadioBob.si
Član banda: ne

 

DEJAN: V mesecu marcu praznuje Paranoid svoj rojstni dan. V ta namen smo sredi meseca objavili intervju s Perotom, našim dolgoletnim glavnim urednikom in soustanoviteljem medija. V pogovoru z njim se je nekajkrat pojavilo tudi tvoje ime, kot nekdanji član ekipe pa si seveda na različne načine prispeval svoj delež k delovanju uredništva. Preden začneva najin pogovor s tvojim delom za Paranoid, pri katerem si bil kot pisec prispevkov navzven viden član ekipe, medtem ko si predvsem kot lektor in nekajletni skrbnik našega koncertnega napovednika deloval tudi kot nevidni član ekipe, če lahko v tej zvezi uporabim Perotove besede, najprej povej, kako si. Se te je korona tako ali drugače dotaknila?

GORJANEC: V redu sem, hvala za vprašanje. Vsaj v dobesednem smislu se me korona ni dotaknila, pa čeprav sem ji bil večkrat neposredno izpostavljen in se obnašam precej neodgovorno po današnjih distopičnih standardih. Tudi na mojo službo na srečo ni imela pretiranega vpliva.

Se me je pa zato malo dotaknila v psihološkem smislu, pa čeprav mislim, da dosti manj kot večino ljudi okoli mene. Slednje delno verjetno zaradi mojega življenjskega sloga, saj sem že od nekdaj nekoliko samotarski in samovzdržen, delno zaradi moje metalske naravnanosti k uporništvu, v večji meri pa bi rekel, da gre zahvala za to mojemu dolgoletnemu proučevanju tehnik vpliva, po zaslugi katerega imam v glavi postavljene določene mentalne barikade in alarme, ki mi pomagajo braniti se tako pred individualno kot tudi množično manipulacijo, indoktrinacijo in normalizacijo nenormalnosti. Zadnje leto je pokazalo, kako se da ljudi, ki se imamo sicer za neizmerno naprednejša bitja, z zelo osnovnimi tehnikami, kot je denimo pogojevanje, dresirati kot povsem običajne živali. In to celo zlahka, kar je sploh strašljivo. Moj proaktivni »mindset« pa funkcionira nekako tako, da kadar nisem neposredno izpostavljen koronanoriji, se njenega obstoja na neki način sploh ne zavedam oziroma nisem obremenjen z njo. Kadar pa sem izpostavljen, pa se tega tudi ves čas namerno zavedam. Nove navade mi niso prišle v navado. Vsakič, ko si nadenem masko, je to izključno zavestno dejanje, in nikoli se mi ne zgodi, da bi pozabil, da jo nosim, kot lahko slišimo iz »simpatičnih« anekdot ljudi v medijih.

V tem smislu se me torej korona ni pretirano dotaknila, me je pa zato na drugačen način neprimerno pošlatala, če se tako izrazim, kajti moram priznati, da se v celotni situaciji počutim precej zlorabljeno, da ne rečem že kar pofukano v rit. Tako kot drugim se namreč tudi meni pozna manko določenih navad in aktivnosti, ki nam veliko pomenijo, v prvi vrsti druženje in koncerti. Slednji so zelo pomemben del mojega življenja in dokler nam tega niso prepovedali, sem obiskal v povprečju okoli 50 koncertov letno. In iz prve roke vem, da tako čutijo tudi sami glasbeniki; tako mali bandi kot nekateri največji slovenski izvajalci, s katerimi sem se pogovarjal. Resda za glasbenike koncertiranje predstavlja tudi zaslužek, a po mojem mnenju dejansko dosti bolj kot denar tudi oni iskreno pogrešajo tisti filing, ki ga koncerti v živo prinašajo tako izvajalcem na odru kot občinstvu pod njim.

Čeprav zelo pogrešam koncerte, pa se kot gledalec vseeno otepam tako imenovanih virtualnih koncertov. Izjemo naredim, kadar dobim kakšno posebno vabilo, sicer pa raje tega ne gledam, ker me to, bolj kot da bi tešilo lakoto, napolni z žalostjo ob zavedanju, kaj nam je bilo nepravično odvzeto. To je nekaj, kar si bomo morali izboriti nazaj, saj ljudem na pozicijah moči, in to nikakor ne leti samo na našo aktualno vlado, ni v interesu, da bi nam to kar sami od sebe vrnili, temveč njihove težnje vodijo kvečjemu v obratno smer.

DEJAN: Huh, pa si me dobil nepripravljenega … Kot Pero. V glavnem nimam kaj dodati, konec koncev si nam dovolil dokaj intimen vpogled v svojo notranjost. A ko si govoril o spletnih koncertih, pa nisem mogel drugače, da ne bi pomislil na to, kateri bandi so to bili.

GORJANEC: Gre predvsem za stvari, ki so povezane z mojo službo, torej bolj nemetalske. V zadnjem času so bili to San Di Ego in Siddharta.

DEJAN: No, kot sem že na začetku napovedal, bi začela najin pogovor s tvojim delom za Paranoid, čeprav to kronološko gledano ne spada med tvoja prva dejanja, s katerimi si začel delovati na sceni. Torej … Za kaj točno si skrbel pri Paranoidu in pri čem si najbolj užival?

GORJANEC: Paranoidovi ekipi sem se pridružil približno takrat kot ti, če se ne motim; mislim, da v začetku leta 2012, v okviru splošne prenove in nadgraditve webzina – ekipa se je razširila, prišlo je dosti nove krvi, k sodelovanju v ozadju pa me je povabil Pero na podlagi mojega poznavanja medijev in njihovega delovanja. Skupaj sva potem tekom naslednjega pol leta izdelala zelo podroben načrt za novi portal, postavila protokole za čim bolj optimalne delovne procese in postavila smernice tako za lažje samostojno delo ekipe kot tudi uvajanje novih članov.

Največji užitek seveda predstavljajo sadovi tega dela. Če se prav spomnim, je bilo naslednje koledarsko leto najbolj plodno v celotni zgodovini webzina, saj smo včasih objavljali tudi po več prispevkov na dan, pa tudi novi portal, kakršnega lahko gledamo že kar nekaj let, je kot neke vrste otrok, ki sem ga pomagal spraviti na svet, pa čeprav še ni dosegel svojega polnega potenciala. Funkcionira sicer odlično, toda štos je, da je vizija, ki sva jo takrat zastavila s Perotom, še za nekaj stopničk višje, a žal zaradi tehnične in finančne zahtevnosti še ni bila uresničena.

DEJAN: Očitno se bom moral v tej zvezi malo pomeniti s Perotom, medtem ko lahko ti na tem mestu izdaš, v kolikšni meri so ti plani povezani še z dodatnimi človeškimi viri?

GORJANEC: Ne toliko s človeškimi viri v smislu širjenja ekipe ali dodatnega dela obstoječe ekipe kot s profesionalnim outsourcanjem. Informatika, programiranje, kodiranje itd. Izvedba zadeve je pač zahtevna in nekatere funkcije bi bile precej redke, da ne rečem unikatne na področju spletnih glasbenih časopisov. Bolj bi povezale medij z občinstvom.

Toda to je skoraj 10 let stara ideja. Medijski prostor se je od takrat precej spremenil in tudi razvoj spletnih medijev jo je v določeni meri že ujel, ampak z nekaj moderne nadgradnje bi še vedno lahko bila nekaj svojevrstnega.

Za kreativne ideje se vedno najde prostor, toda pri webzinu, ki ga poganja izključno altruizem, ljubezen do glasbe in predanost metal sceni, so žal zelo težko uresničljive. Vseeno pa jih v vmesnem času nisem šenkal nikomur drugemu in tega tudi ne nameravam storiti.

DEJAN: Na kateri točki si se pa odločil, da je treba zgodbo s Paranoidom zaključiti in iskati nove izzive?

GORJANEC: Težko reči … Mislim, da mi je po več letih sčasoma pač upadla motivacija, pa tudi preveč mojega časa je zahtevalo. Svoje »poslanstvo«, zaradi katerega sem se pridružil, sem izpolnil že dolgo nazaj, vmes pa sem si iz entuziazma nakopal še cel kup drugega dela, ker sem želel, da Paranoid kot glasbeni portal kotira čim višje. Del tega je prej omenjeno lektoriranje, skrb za čim bolj temeljit in ažuren napovednik metal koncertov na Slovenskem, sem in tja pa sem tudi sam spisal kak prispevek. V kombinaciji z vsemi drugimi aktivnostmi v mojem življenju in novo službo sem bil Paranoid pač primoran postaviti na stran.

DEJAN: Kot sem že omenil, si deloval na sceni že prej, med drugim tudi kot organizator koncertov. Kdaj in kako si se začel ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?

GORJANEC: Svoj prvi koncert sem organiziral leta 2005 in je bil del večjega projekta. V okviru srednješolske revije Maturant&ka, za katero sem delal, sem pripravil natečaj za najstniške bande. Med prijavljenimi smo izbrali 10 skupin, ki so nastopile na zaključnem koncertu, neke vrste mini festivalu v Gala Hali na Metelkovi. Seveda sam koncert ni bil toliko bistvo natečaja kot to, da se predstavijo perspektivne mlade slovenske zasedbe; vsaka je dobila svoj članek v reviji. Dandanes, ko smo ves čas »priklopljeni«, morda objava v tiskanem mediju zveni malce trivialno, a treba je razumeti, da je bil takrat internet še dokaj počasen in nerazvit, edino relevantno družbeno omrežje pa je bil MySpace, medtem ko je revija Maturant&ka pokrivala celotno Slovenijo in se je lahko v svojem najboljšem času pohvalila s preko 90.000 bralci mesečno. Seveda sem to »moč« kot glasbeni urednik pridno uporabljal za promocijo alternativne scene – izpostavljal sem tudi koncerte, ki so jih drugi mediji spregledali preprosto zato, ker se jim je underground scena zdela nepomembna. Pri reviji sem delal med letoma 2002, ko je bila metal scena v Sloveniji v precejšnjem mrtvilu, pa tam nekje do leta 2012, ko se je že pošteno razbohotila. Upam, da sem s svojim vplivom tudi jaz prispeval vsaj nek mali delež k njenemu vzponu.

DEJAN: Omenil si, da ste predstavljali »perspektivne« mlade zasedbe. Ali morda veš, če te danes še obstajajo?

GORJANEC: Večinoma ne. So pa med tistimi desetimi najstniškimi bandi bili trije, ki so se uveljavili in so aktivni še dandanes. To so pankerji Paraziti p.13 iz Križ, The Mor(R)ons iz Kranja in hardcorovci Heretic iz Slovenskih Konjic, čeprav za slednje mislim, da so z aktivnostjo prenehali ravno par let nazaj in imajo člani zdaj druge projekte.

DEJAN: Kako se je vse skupaj nadaljevalo po tvojem prvem koncertu?

GORJANEC: Kar se koncertov tiče, sem bil še naprej zvest obiskovalec, in kot sem že prej omenil, to ostajam še naprej, medtem ko se je samo organiziranje dogodkov razvilo sčasoma, kot posledica sodelovanja z društvom Dirty Skunks. Sem pa leta 2010 organiziral še en natečaj v podobnem stilu, le da je ta vključeval še postavitev spletne strani, snemanje koncerta in izid live DVD-ja. Vse skupaj je predstavljalo moj diplomski projekt.

DEJAN: Snemanje pa ni nekaj, s čimer si se ukvarjal samo v okviru študija. Ko sva še bila sodelavca, se spomnim, da si naredil nemalokateri promo video, med drugim tudi promo za Paranoid Piknik Open Air 2011, ki je bil menda eden tvojih prvih. V tej zvezi boš zagotovo v nadaljevanju intervjuja, ko bo govora o Kadilnici ali Metal Maniji, povedal še kaj več, zato me trenutno zanima le, kateri se ti je najbolj vtisnil v spomin in zakaj ravno ta.

GORJANEC: Pravzaprav sem svoj čisto prvi promo video izdelal za festival Paranoid Open Air leta 2009. Tekom študija sem se naučil dela z raznimi multimedijskimi programi in zdela se mi je dobra ideja, da bi svoje znanje vadil z izdelovanjem promocijskih videov za metal koncerte. Veliko večino sem ustvaril za kolega Dihurčka, ki so jima zadeve prišle zelo prav in tudi odziv na videe je bil dober. Poleg tega pa sta mi pri delu pustila praktično popolnoma proste roke, tako da so nekateri videi  precej standardne narave, neke vrste animirani plakati, drugi so bolj avtorskega dizajna, spet tretji pa so popolnoma odštekani in zblojeni, kar jima je bilo prav tako všeč. Svojega osebnega favorita pa nimam, ker jih je cel kup, ki so mi pri srcu zaradi svoje simpatičnosti. Mogoče bi bil tak kandidat en precej preprost promo za koncert Taake, ker sem kasneje zvedel za Hoestovo nekoliko komično reakcijo nanj, ampak je žal ne morem opisati samo z besedami. Se mi pa zgodi, da včasih tudi sam zatavam na svoj kanal in obujam spomine, tako na svoje izdelke kot same koncerte. Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kako bi ponovno našel čas za te grafične stvari.

DEJAN: No, tudi o tvojem sedanjem delodajalcu Radiu Bob bova še govorila. Pa bi ti to znanje lahko tam prišlo prav? Ali imate tam za to zaposlene, ki skrbijo samo za takšne reči?

GORJANEC: Naš radio je del večje firme, ki ima tudi svoj multimedijski oddelek. Žal je ta oddelek že tako ali tako preobremenjen, tako da pri nas potem za te reči načeloma raje poskrbim kar sam. Tako da ja, to znanje pride zelo prav.

DEJAN: Sicer pa si prej omenil Vesela Dihurčka. Kako ste se našli?

GORJANEC: Sodelovati smo začeli že kakšno leto po rojstvu Dirty Skunks, ko sta fanta potrebovala nekoga, da jima izdela in vodi spletno stran, jaz pa sem imel nekaj pojma na tem področju. Sam dizajn po vsem tem času ostaja več ali manj isti, ker bi bilo modernizirati stran kar zahteven projekt in povrhu vsega tudi strošek, a upam, da nekoč pride tudi do tega. Do takrat pa stran pač ostaja minimalistična in old school, kar je po eni strani tudi zelo kul, ker daje tak nostalgičen, underground vtis. Najpomembnejše je še vedno to, da na njej najdeš vse potrebne informacije o dogodkih. Kot že omenjeno, sem za njiju ustvaril tudi kar zajetno število promocijskih videospotov za posamezne koncerte, plod sodelovanja pa je tudi kratki dokumentarni film Dekada smrada: 10 let Dirty Skunks, ki je bil v celoti narejen v zadnjih dveh tednih pred vélikim koncertom ob desetem rojstnem dnevu Dihurčkov. Jebiga, malo pozno je padla ideja, zato s tehničnega aspekta izdelek nekoliko šepa, ampak je pa vsekakor fletna zgodbica.

DEJAN: No, meni je bil filmček všeč in ideja, da se ga zavrti pred začetkom koncertnega dela 10. obletnice, je vsaj zame ustvarila posebno vzdušje. Sicer pa … Kakšna točno je bila pri tem filmu tvoja vloga? Si deloval tako rekoč samo kot režiser ali dejansko celoten koncept in izvedba temelji na tvojem znanju in idejah? Koliko si imel proste roke pri tem delu?

GORJANEC: Popolnoma vse od začetka do konca je moje delo. Spričo časovne omejitve sem si izposodil prvo kamero, ki mi je prišla pod roke, ter posnel pogovore, zmontiral zadevo, naredil grafike … Dihurčka pa sta izbrala vse sogovorce. No, skoraj vse – na koncu sem še sam dodal eno manjše presenečenje zanju, hehe.

DEJAN: Ko ravno toliko govoriva o Dihurčkih. Poleg številnih koncertov, v okviru katerih v Slovenijo pripeljeta bolj ali manj vsa uveljavljena imena underground metal scene, poteka pod njunim okriljem tudi tedenski večerni cikel koncertov slovenskih bandov z imenom Kadilnica of Death. Kako se je sploh porodila ideja o Kadilnici?

GORJANEC: Težko reči, zgodba ima kar precej ozadja … Kadilnica of Death ima namreč svojega predhodnika, imenovanega Vražje fabriške urice. Dihurčka sta šefu Kluba Fabrka na Poljanski cesti, kamor sta občasno zahajala in mislim, da je Matej nekaj časa celo kelnaril tam, predlagala, da bi ob sobotah delali metal večere. Rednih organiziranih tedenskih metal večerov, kakršnih smo bili metalci v Ljubljani vajeni, namreč leta 2005 ni bilo ali pa je ravno takrat enkrat ugasnila njihova zadnja inkarnacija. S kolegom Ivanom sva jih sicer poskušala ponovno vzpostaviti v lokalu G-Dur v Ledina centru, pa tudi v baru Apsida, ki je bil ironično prizidek Poljanske cerkve, a se nekako ni izšlo.

DEJAN: Če te lahko prekinem … Ta Ivan pa ni Ivan »Tegla« Cepanec?

GORJANEC: Ne ne, to je en drugi Ivan; tip, ki je bil svojčas kar prezenca na sceni, a zdaj že dolgo ni več del nje. Skratka, šef Fabrke je bil za in tako so se z začetkom leta 2006 začele Vražje fabriške urice, DJ metal večeri vsako soboto od 18h do polnoči. Ime pa je poklon kultni metal oddaji na Radiu Študent. Sprva smo glasbo pač vrteli mi, ko je zadeva zalaufala, pa smo seveda program razširili z različnimi drugimi didžeji. Eden od njih je bil tudi Šujo, ki je takrat obudil in na noge postavljal novo slovensko glam metal gibanje, in njegovi tematski glam metal večeri so bili zagotovo največje žurke, kar jih je Fabrka videla. Celo en ali dva koncerta smo imeli tam.

No, ko se je zamenjalo vodstvo lokala in z njim tudi vodstvena politika, je Klub Fabrka počasi začel propadati in prišel na zelo slab glas. Pa ne zaradi nas, sobote so bile super. Problem so bili drugi večeri, ko so tja zahajali tropi primitivcev in je prihajalo do celega kupa incidentov, do te mere, da je lokal rutinsko obiskovala policija. Zaradi takšnega vzdušja je seveda obiskanost upadla, kot tudi zaradi pomanjkanja vzdrževanja in sanitete samega prostora. Ko je stranišče že v osnovi tako nagravžno, da niti metalci nočejo tam scati, je jasno, da je nekaj hudo narobe. Težko verjeti, ampak leta 2012 je klub prešel v še bolj nesposobne roke, tako da smo po šestih letih prekinili sodelovanje, kar bi se sicer tako ali tako zgodilo v bližnji prihodnosti, saj je imel lastnik objekta dovolj vse štale, ki so jo povzročali najemniki, in je lokal kmalu zatem zaprl ter ga predelal v garsonjere ali nekaj podobnega.

A na srečo smo novo in še boljšo priliko še isto leto našli pri starih prijateljih v Orto Baru, kjer sta, kot je verjetno vsem znano, leta 2002 Dihurčka začela svojo zgodbo. Metal večere je tam nekaj let v zgodnjih 2000-ih ob ponedeljkih uspešno fural DJ Žid in vodstvo Orta se je ogrelo za idejo, da bi pri njih ponovno potekali metal večeri. Za dan v tednu je bil izbran četrtek, znan tudi kot mali petek za študente. Ker je Orto koncertni klub, smo idejo o DJ večerih nadgradili še z nastopi slovenskih bandov, sami metal večeri pa so namesto zgoraj v klubu po novem potekali spodaj v veliki hali, ki je bila še čisto nova, povsem sveža – na lesenem odru je bilo na otvoritveni večer dobesedno še žaganje, hehe. V njej pa je bila tudi kadilnica in od tod seveda ime za metal večere – Kadilnica of Death. Kdo točno je skoval to skupaj, se ne spomnim. Mislim, da Matej, zveni precej v njegovem stilu. Se je pa ime vsekakor zelo dobro prijelo. Povsem nepričakovano smo kasneje dobili celo svoj theme song, ki ga je ustvarila naveza Bocota iz Extreme Smoke 57 in skupine Eruption. Na tem mestu še enkrat: Hvala, fantje.

DEJAN: Lahko na kratko opišeš, kdo je v okviru Kadilnice zadolžen za posamezna področja dela?

GORJANEC: Prvih pet ali šest sezon sem imel bolj ali manj vse čez jaz, v zadnjih dveh, treh letih pa je bukiranje bandov in razporejanje po datumih prevzel Skunk Matej. Razlogov za to je več. Glavni je ta, da sem zadnjih nekaj let na polno zaposlen z redno službo na radiu, v prostem času pa si kruh služim še s sinhroniziranjem risank in drugimi priložnostmi projekti, tako da sem pogosto precej preokupiran in zgaran ter se težko ubadam še s tem. Poleg tega smo pred par leti dvignili ceno vstopnic in s samostojnih koncertov domačih bandov preklopili na dva, po navadi tri bande na koncert. Drugi oziroma mogoče kar tretji razlog pa je tudi to, da Matej fura tudi druge Dirty Skunks cikle in podobne zadeve, kjer je poudarek na izključno slovenskih bandih, in ima tako boljši pregled nad vsem skupaj, da se zadeve ne prekrivajo ali ponavljajo. Jaz pa še naprej skrbim za vse ostalo v zvezi s koncerti.

DEJAN: Kaj pomeni vse ostalo? Govoriš o promociji ali še o čem?

GORJANEC: Promocija, promo material, grafike, teksti in podobno ter na dan koncerta tudi sama izvedba dogodka.

DEJAN: Dosti sva že povedala, pa bi lahko vseeno na kratko obrazložil koncept Kadilnice?

GORJANEC: Kadilnica je namenjena izključno slovenskim bandom, le redkokdaj smo naredili kakšno izjemo. Kaj je namen metal večerov, je verjetno samoumevno – uživati v dobri muziki, družbi in pijači –, osnovni namen koncertov pa je prilika, da se bandi širom Slovenije predstavijo v Ljubljani, kjer je realno gledano največ publike. Brez tega bi ti lahko upali kvečjemu na mesto predskupine na kakšnem večjem koncertu, kar pa pogosto ni mogoče.

Osnovni koncept je bil, da na koncerte slovenskih bandov z nizko vstopnino in promocijo privabimo čim več metalcev, predvsem mlade, ki takšnih »malih« koncertov sicer tedaj niso kaj prida obiskovali, vsaj ne, če primerjamo s številčnostjo njihove populacije. Danes z veseljem opažam, da so se stvari spremenile precej na bolje in domači bandi prejemajo veliko podpore tudi s strani mlade in bolj energične publike.

DEJAN: Obstaja kakšna stvar, ki je v okviru organizacije koncertov ne maraš?

GORJANEC: Osebno se ne maram ubadati z denarjem in financami – te stvari se mi že na splošno preprosto upirajo, a so žal nujnost.

DEJAN: Kaj te pa pri tem delu najbolj veseli?

GORJANEC: Predvsem to, ko se zadeva uspešno izvaja in ko vidiš, da folk uživa – tako na odru kot tudi pod njim. Pa tudi v spoznavanju samih bandov, njihove glasbe, vizij in potenciala. V backstageu se veliko pogovarjamo in izmenjujemo poglede, feedback in podobne zadeve. Pri veliko folka, ki ga tako spoznam, žal imena in včasih tudi obraze sčasoma pozabim ali zamešam, ker jih gre toliko skozi vsako leto, smo se pa z marsikaterimi bandi oziroma člani na teh koncertih tudi zelo dobro zaštekali in spoprijateljili.

DEJAN: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo?

GORJANEC: Predvsem pozitiven feedback. Sem po naravi zelo kritičen do svojega dela in pozitivne komentarje jemljem z veliko rezerve, a nekaj teže vseeno imajo in očitno mi gre vodenje ekip na različnih področjih dobro od rok. Verjetno sem zato tudi dobil funkcijo stage managerja na nekaterih domačih festivalih, kot so Metal Mania Open Air, Metal Kramp, Paranoid Open Air, tretji oder MetalDays in podobno.

DEJAN: Kako priročno si mi ponudil iztočnico za moje naslednje podvprašanje, hehe. Se pravi, da si imel in še vedno imaš prste vmes pri vseh glavnih slovenskih metal festivalih?

GORJANEC: Vseh ravno ne, pri velikem delu pa ja. Odvisno, kaj kdo šteje pod »glavni«.

DEJAN: Izvzemiva na tem mestu MetalDays, za katerega vsi upamo, da bo doživel vsaj še eno ponovitev v Sloveniji, po možnosti celo letos. Kako si začel pisati svojo zgodbo pri teh festivalih? Verjetno so v ozadju teh delovali večinoma isti ljudje?

GORJANEC: Večinoma ja, kar ni nič nenavadnega, saj je pogosto tako, da ljudje radi sodelujejo s tistimi, s katerimi se dobro ujamejo in se lahko nanje zanesejo. Prvič sem kot stage manager delal na Metal Manii 2007. To je bilo tisto leto, ko je lokalna ekipa dobila okrepitve s strani Paranoida, Novega KLG in Dirty Skunks in je festival dosegel precejšnjo nadgradnjo. In tako se je potem nadaljevala moja pot po festivalskih zaodrjih. Leta 2013 sva s Šujotom v navezi z lokalnimi akterji celo organizirala dvodnevno Paranoid Manio v Opatjem selu, ki bi lahko bila nova vsakoletna festivalska žurka, ampak je žal ostalo le pri eni ediciji.

DEJAN: Zakaj meniš da je tem festivalom zmanjkalo sape za nadaljnje preživetje?

GORJANEC: Razlogi so različni … Nekateri so precej standardni, kot denimo slaba finančna situacija ali pomanjkanje motivacije ključnih akterjev, nekatere zgodbe niso za v javnost, za nekatere pa razloge vedo samo tisti, ki so jih vodili, tako da je težko špekulirati.

Ampak menim, da za omenjene festivale to še ni nujno konec zgodbe. Metal Mania se je že nekajkrat poslovila, ponovno vzniknila in spet poniknila, a to še ne pomeni, da se ne bo na kultnem fuzbal igrišču v Komnu v prihodnosti spet kaj metalskega dogajalo. Metal Kramp, kolikor vem, ni bil nikoli mišljen kot vsakoletni festival, tako da če Primoža Jelševarja in kompanijo spet zagrabi strast, jih nič ne ovira pri ponovni ediciji. Glede Paranoid Open Air pa je Pero dovolj dobro razložil v svojem pogovoru s tabo. Toda Paranoid webzine še vedno ponosno stoji in sposobna ekipa tudi. Pravzaprav smo na splošno dežurni krivci še vedno na sceni in še vedno aktivni, tako da če se pojavi primerna pobuda, sem prepričan, da se zelo hitro najde tudi sposobna ekipa.

DEJAN: Enako vprašanje sem postavil Perotu … Tudi ti meniš, da je v Sloveniji dovolj prostora za še en, sicer manjši festival poleg Metalcampa oziroma danes MetalDaysa?

GORJANEC: Absolutno! Pa s tem ne mislim veselice, na katero pride 100 ljudi, pretežno iz regionalne okolice. Tudi te naj seveda bodo, podpiram, a menim, da je poleg njih prostora tudi za en festival za 500, morda celo do 1.000 ljudi. Seveda ne sprva; to so številke, ki bi jih tak festival dosegel sčasoma, tekom nekaj let, ob rednih vsakoletnih ponovitvah ter seveda temu primerno sposobni organizaciji.

DEJAN: Čas je, da rečeva kakšno resnejšo besedo še o MetalDays, kjer si, kot si že omenil, sam zadolžen za tretji oder. Če poenostavljeno rečem, da je njegov namen podoben Kadilnici, se pravi predstavitvi manjših in neuveljavljenih bandov; v kolikšni meri sem zadel žebelj na glavo?

GORJANEC: Lahko bi tako rekli, ja. Oder New Forces Stage je bil pravzaprav podaljšek drugega odra. Manj znane in neznane bande se je prestavilo na poseben oder, kjer se jih je lahko predstavilo precej višje število, na drugem odru pa je tako nastalo več prostora za nekoliko bolj uveljavljene zasedbe. Prednost tretjega odra je bila med drugim to, da se ni nahajal na festivalskem prizorišču, temveč na območju kampa, kar pomeni, da je bil obiskovalcem zelo blizu in so si lahko nastope ogledali brez omejitev, ki so sicer v veljavi na prizorišču večjih dveh odrov. Torej ne samo, da si si lahko prinesel svojo pločevinko piva, temveč se je zgodilo tudi, da je kakšna ekipa pred oder privlekla celo sod in točilni aparat. Zakaj bi torej človek visel pri šotoru, če pa lahko počneš isto in imaš zraven še živo muziko, ki te lahko pozitivno preseneti?

Zadeva se je po mojem mnenju odlično obnesla, a se je žal Boban odločil, da po treh letih ta koncept ukine in ga raje predela v dvodnevni ogrevalni minifest, ki bi se odvil na drugem odru v vikendu pred začetkom programa MetalDays.

DEJAN: Hja, osebno sicer nisem naklonjen podaljšanju festivala, a Boban bo že vedel, kaj počne. Sicer pa … kdo ti je sploh ponudil to delo? Si potreboval čas za razmislek ali si takoj sprejel nov izziv?

GORJANEC: Za to pozicijo sta me priporočila Dihurčka, ki, odkar festival poteka pod imenom MetalDays, vodita drugi oder. Pred tem sem tudi sam delal tam kot asistent stage managerja Mateja, funkcija, v kateri se mi je kasneje pridružil še Pero, da sva si malo porazdelila breme. Izziv tretjega odra sem seveda takoj sprejel in bila je odlična izkušnja zame, pa čeprav mi je oder že prvo leto podrla huda nevihta. Ampak smo na srečo vse uspeli porihtati. Tisti dan sicer ni bilo programa, smo pa zato bande prerazporedili na naslednje dni.

Delo pa vsekakor ni mačji kašelj. Morda kdo misli, da stage manager samo zabušava v svojem stolčku v zaodrju in si malo pretegne noge samo, ko je treba koga komandirati, ampak v resnici moraš biti ves čas na tekočem z vsem dogajanjem na odru, v zaodrju, predodrju, produkcijski pisarni itd. in hkrati biti vmesnik med različnimi festivalskimi sektorji in urediti vse, kar tvoj oder, tvoja ekipa in tvoji bandi potrebujejo. Teženja ekipi je po navadi še najmanj oziroma ga praktično ni, ker načeloma vsi vedo, kaj je njihovo delo in ga znajo dobro opravljati.

DEJAN: Rekel si, da tretji oder trenutno ni več v planu. To pomeni, da se seliš nazaj na drugi oder?

GORJANEC: Zaenkrat ne. Seveda me mika, a Dihurčka imata nove člane ekipe, ki so se kar dobro unesli, jaz pa po drugi strani že vse od leta 2004 hodim v Tolmin po takšni ali drugačni službeni dolžnosti, tako da bi za spremembo rad enkrat festival izkusil tudi kot dopustnik.

DEJAN: Če se vrneva k bandom … Je imel kateri kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?

GORJANEC: Da bi bila kakšna absurdna zahteva, ki je nikakor ne bi hotel izpolniti, česa takšnega ne pomnim. Gre bolj za to, kaj je možno in česa ni možno izpolniti. Stvar pogojev in dogovora.

DEJAN: Že večkrat so intervjuvanci izpostavili, da jih je presenetila prizemljenost članov velikih bandov. Kako pa si ti doživljal tako velike kot male bande? Kdaj je delo z enimi in drugimi lažje oziroma težje?

GORJANEC: Člani velikih metal bandov znajo biti res presenetljivo prizemljeni, prijazni in uvidevni. Seveda imaš sem in tja kakšne princeske, ampak v veliki večini so zelo kul folk.

Sicer pa so lahko tako veliki kot mali bandi na svoj način zahtevni. Pri večjih bandih je lahko več komplikacij zaradi zahtevnosti in profesionalnosti njihove produkcije, ampak vse te stvari so načeloma domenjene vnaprej in je odrska ekipa nanje pripravljena. Prav tako imajo s sabo svojo ekipo, ki točno ve, kako morajo stvari stati, in za to tudi poskrbijo. Vse poteka dosti bolj utečeno.

Manjši bandi pa ne zahtevajo veliko, se pa zato zelo pozna njihova odrska kilometrina oziroma odsotnost te. Ves čas je treba preventivno bdeti nad njimi kot kura nad piščančki, jim podajati relevantne informacije, jih usmerjati in opozarjati na to in ono. Seveda to nikakor ne velja za vse, pa tudi ne mislim tega negativno. To pač spada zraven, je del standardnega procesa tako v glasbeni poti bandov kot pri delu odrske ekipe. Izkušen postaneš z izkušnjami. Seveda bi mi lahko za njihov nastop dol viselo in mi bilo vseeno, koliko zamujajo, ker bodo sami krivi, če bodo zaradi tega primorani skrajšati svoj program, ampak tudi sam želim, da je njihova izkušnja karseda pozitivna in da so po koncertu zadovoljni. Menim, da tudi to spada k delu stage managerja oziroma organizatorja koncertov.

DEJAN: Kaj bi priporočal mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?

GORJANEC: Potrpljenje. Naj se ne lotijo svojega prvega koncerta zaletavo. Naj ne bo njihov prvi javni nastop nekaj, kar mislijo, da morajo narediti oziroma doseči čim prej.

Saj vem, da ko narediš band in si mlad, poln zagona in entuziazma, hočeš čim prej na oder, toda na prvem koncertu te publika prvič vidi in verjetno želiš narediti čim boljši vtis, mar ne? Če si začetnik in nimaš odrske kilometrine, potem je potrebne veliko vaje in priprav za kaj takega. Prijatelji te bodo seveda v vsakem primeru hvalili in podpirali, a pomembneje je, kako te sprejme ostala publika.

Pa tudi treba si je vzeti čas za izgradnjo in razvoj same identitete banda. Tukaj ne mislim toliko na imidž kot na samo glasbo. Potrebno se je najti, kot kolektiv razviti nek svoj zvok, svoj stil in ustvariti avtorski material, s katerim se band lahko predstavi samozavestno kot enota. Velikokrat sem že bil priča bandom (pa ne mislim v okviru Kadilnice, temveč na splošno), ki še povsem sveži pridejo na oder ter odžgejo tri svoje generične komade in tri coverje Metallice, Iron Maiden ali Slayer, ker ti pri okajeni publiki pač vedno upalijo. Pri meni ne. Na oder pridi, ko boš zrel za to in imel kaj pokazati, sicer nima smisla.

V mojih očeh so si največ spoštovanja na tem področju prislužili ravno bandi, ki so si vzeli čas in počakali na pravi trenutek. Nekaj primerov je celo takih, ko je band s svojim čisto prvim, premiernim nastopom v Kadilnici hkrati že promoviral svojo prvo ploščo ali vsaj demo. Iz glave so takšni primeri denimo Morost, Black Diamond in Pelhan. To se mi zdi zelo pametna poteza, kajti plošček kot neke vrste mejnik v večini primerov pomeni, da se je band že vsaj približno našel in je pripravljen, da si ustvari ime.

Ko pa mladi bandi vendarle pridejo na oder, pa naj vsak nastop vzamejo resno, kot šolo. Tako se naučiš znajti in prilagoditi se v različnih situacijah ter intimneje spoznaš svojo opremo, kako se ta obnaša na terenu – morda si mislil, da jo poznaš, ampak je ne. Nabirajo naj nasvete od bolj izkušenih kolegov, naučijo naj se komunikacije, kako sodelovati z drugimi vpletenimi pri dogodku, in upoštevajo navodila tonskih mojstrov, organizatorjev itd. Ti morda kdaj izpadejo sitno in celo arogantno, a naj jih ne jemljejo zaradi tega kot kretene, temveč naj domnevajo, da imajo dober razlog za to in da verjetno samo na svoj način skušajo pomagati. Lahko pa seveda kdaj preprosto naletiš tudi na kakega kretena, tudi to se zgodi, hehe. Ampak tako je pač povsod v življenju.

Osebno pa sem do bandov vedno pošten in iskren in z veseljem priskočim na pomoč. Ko si aktiven v sceni, navežeš številna poznanstva in prijateljstva, tako da podpora slovenskim bandom je kar nekako samoumevna, pa tudi sicer velik del mojega dela temelji na teh pozitivnih odnosih. Tudi kadar me povprašajo za moje mnenje, ali o glasbi ali o nastopih itd., jim povem direktno, kaj mi je všeč in kaj me moti. Menim, da je konstruktivna kritika dobrodošel faktor v vseh aspektih življenja. In ko isti band, ki sem ga morda malce pokritiziral, spet gostim ali gledam nekaj let kasneje, z veseljem tudi pohvalim njihov napredek.

Na tem mestu naj tudi poudarim, da je po mojem mnenju Slovenija izjemno bogata z odlično metal glasbo. Ne vem, če katera država na svetu premore toliko talenta na tem področju oziroma toliko dobrih bandov na prebivalca, kot jih imamo pri nas. Hkrati pa je slovenska metal scena, kot se nekateri radi izrazimo, zgodba o neuspehu. Tukaj mislim predvsem to, da je v njeni zgodovini preveč dobrih bandov, ki so naskočili sceno, naredili žur, špilali par let, izdali plato in potem razpadli. Seveda iz teh razvalin potem pogosto nastanejo novi projekti, novi bandi, pogosto drugačni, a prav tako dobri, vendar vseeno ogromno potenciala ostane neizkoriščenega. In mogoče ob trenutni polnosti scene zveni nekoliko idealistično ali sebično, ampak rad bi od njih videl in predvsem slišal več, torej zanima me, kam bi te zgodbe vodile, če se ne bi prezgodaj končale.

DEJAN: Na tem mestu te ne bom spraševal o imenih, konec koncev je zagotovo vsak zainteresirani metalec ob branju sam pomislil na nemalo od teh bandov. V kolikšni meri bi po tvojem prekletstvo majhnosti naše dežele pripisal tovrstno kratkoživosti določenih bandov? Within Destruction so po drugi strani le bolj mlad band, ki je komaj pred kratkim dokazal, da je možno uspeti tudi v tujini …

GORJANEC: Mislim, da prekletstvo majhnosti na kratkoživost nima bistvenega vpliva. Ne nazadnje močno dvomim, da se kdo v Sloveniji poda igrat metal s pričakovanji, da bo njegov band nekoč širom Evrope ali celo sveta razprodajal dvorane s kapaciteto več tisoč folka. Seveda ni nič narobe s takšnimi sanjami in stremenju k njim, spodbujam glasbenike, da jim sledijo, ampak glavni motivator naj bo še vedno v prvi vrsti ljubezen do glasbe. Kolikor poznam zgodbe o razpadih, pa so razlogi zanje predvsem odnosi v bandu, življenjske situacije, osebne zadeve nekaterih članov ali pa preprosto želja po nečem drugem.

DEJAN: No, pa sva končno prišla do tvojega trenutnega delodajalca. Trenutno si zaposlen na Radiu Bob. Kako pa lahko na tem mestu pomagaš slovenskim bandom?

GORJANEC: Metal bandom z izjemo družbenih omrežij bolj težko, ker imamo določeno programsko shemo in format, ki se ga je treba držati. Je pa zato Radio Bob edina slovenska komercialna radijska postaja, ki ima svojo metal oddajo, kar morda ne zveni ravno »uau«, a za nas, njene ustvarjalce, to predstavlja res velik dosežek, saj je metal v medijih dandanes še vedno potisnjen daleč na stran.

Veseli smo tudi tega, da smo imeli v oddaji priliko gostiti že lepo število metal zvezdnikov svetovnega kova, kot so denimo Christofer Johnsson (Therion), Doro Pesch (Warlock), Michael Wilton (Queensrÿche), Oscar Dronjak (HammerFall), Alissa White-Gluz (Arch Enemy), Mille Petrozza (Kreator), Paolo Gregoletto (Trivium) in Mat Sinner (Primal Fear). Spodobi se, da tukaj omenim tudi našega Tilna Hudrapa in pa to, da bo naslednji eminentni gost Ian Hill (Judas Priest).

DEJAN: Govoriš o oddaji Težki časi? Jo lahko nekoliko bolje predstaviš?

GORJANEC: Oddaja Težki časi je na sporedu vsako sredo ob devetih zvečer in če je v okviru neke teme možno, seveda vključimo tudi kakšne slovenske bande. Imamo pa na vsake toliko tudi oddaje, v katerih predstavljamo nove metal albume, ki so izšli v zadnjih nekaj mesecih.

Slovenske metal bande v teh smatramo za obvezne, pa naj bo glasba kakovostna ali ne, a na srečo v Sloveniji dobre metal muzike in talentiranih glasbenikov nikakor ne primanjkuje. Igra pa zato vlogo kakovost produkcije. Smo profesionalen medij z določenimi tehničnimi standardi in demoti zato dostikrat odpadejo. Pa tudi tukaj bi ponovil, da če hočeš narediti čim boljši prvi vtis, se splača malo počakati in to narediti s čim bolj kakovostnim materialom.

DEJAN: Pa se bandi obračajo nate z demoti in drugimi posnetki z željo, da bi jih predstavil v svoji oddaji?

GORJANEC: Nekateri se, spet drugi pa tudi ne. Mislim, da v naši državici, kar se tega tiče, nekako prevladuje stališče, da itak vsi za vse zvedo in se beseda razširi sama od sebe. Žal temu ni vedno tako in se je že zgodilo, da je bil kak izdelek ponesreči spregledan. Še dobro, da imamo Paranoid, hehe.

DEJAN: Nimaš pa nič proti, če ti jih pošljejo?

GORJANEC: Seveda ne, ravno obratno – rad sem na tekočem s slovensko sceno in redno poslušam, kaj proizvajajo domači bandi. Kar se pravzaprav spodobi, glede na to, da organiziram koncerte in da se pri večini bandov z nekaterimi ali celo vsemi člani poznam osebno.

DEJAN: In še nekaj me zanima … Glede na to, da je Radio Bob komercialni radio, se v tej oddaji vrtijo tudi ekstremnejše oblike metala, se pravi tudi black in death metal?

GORJANEC: Da. Zelo radi pošteno zaropotamo, hehe. Tako v glasbenem smislu kot z neslanimi šalami in politično nekorektnostjo.

DEJAN: Če je torej bandu, ki je zakopan v najglobljih globinah undergrounda v interesu biti slišan na komercialnem radiu, za to načeloma ne obstajajo več nepremagljive ovire?

GORJANEC: Žal je realnost taka, da te ovire več ali manj še vedno obstajajo. Težki časi so zelo majhna izjema. A nenazadnje je malo tisto, iz česar zraste veliko. Bomo videli, kako se bo slovenski medijski prostor razvijal naprej. A vsaj v bližnji prihodnosti napredka na tem področju žal ne vidim. Slovenija je premajhna, da bi si tovrstni mediji lahko privoščili igrati se z nišnimi vsebinami, pa če si tega še tako želimo.

DEJAN: Kako pa gledaš na današnjo slovensko metal sceno? Kako se je spremenila, odkar si se vključil v njeno delovanje?

GORJANEC: Ko sem tam nekje konec prejšnjega oziroma v začetku novega tisočletja vstopal v metal sceno, je bila ta precej manjša, kot je zdaj; recimo en ali dva koncerta na mesec v celi Sloveniji, tako da smo romali na praktično vsakega, če so le finance dopuščale. Sploh obiski tujih bandov so bili redki, pogosto pa so celo tik pred zdajci odpadli, ker so jih predolgo zadržali cariniki na meji. Tu je po mojem glavna razlika, saj je do danes Slovenija že zdavnaj postala standardni postanek na turnejah bandov svetovnega kova.

Temu je seveda botrovalo tudi to, da se je s časom večala publika; na plano so prihajale vedno nove generacije metalcev. Glavna razlika pri teh je morda to, da je v zdajšnjih generacijah po eni strani več takšnih, ki so zelo pasivni in furajo imidž metalca predvsem na družbenih omrežjih, na koncert pa jih spraviš samo, če pride kak velik, komercialni band. Hkrati pa po drugi strani na koncertih vsako leto z zadovoljstvom opažam nove, redno pojavljajoče se obraze, ki prinašajo novo energijo.

V vsaki generaciji je seveda delež populacije, ki svojo »metalsko fazo« preraste, a s tem ni nič narobe, naj se preseje zrno od plevela. Poleg tega strokovne raziskave kažejo, da je od vseh publik metalska najbolj zvesta, kar pomeni, da tisti delež, ki te faze ne »preraste«, ostane v njej do smrti, kar za druge glasbene subkulture in žanre, sploh komercialne, bolj težko rečemo. Poleg tega menim, da je metalska scena na svoj način nekaj posebnega tudi zato, ker združuje ljudi iz vse sorte ozadij ter različnih pogledov in prepričanj. Tovrstnega ideološkega kreganja je med njenimi pripadniki po mojih izkušnjah zelo malo, kar pomeni, da je vez metala precej močnejša kot pa morebitna različnost pogledov.

DEJAN: Približujeva se koncu intervjuja, a kdor te pozna, ve, da še zmeraj nisva nagovorila za moje pojme najpomembnejše teme. Projekt, s katerim si se vpisal v IMDb. Govorim seveda o dokumentarcu o slovenski heavy metal glasbi, ki nosi naslov Železne stopinje in pri katerem si sodeloval kot režiser, montažer in soscenarist. Film je nastal leta 2017 in bil takrat predvajan v številnih kinematografih in celo dvakrat na nacionalki, to nedeljo sledi premiera na YouTube, kar pomeni, da je film slovenski publiki že poznan. A vseeno bi te prosil, da ga predstaviš s svojimi besedami.

GORJANEC: No, v IMDb sem se vpisal že z nekaterimi predhodnimi projekti, a Železne stopinje so definitivno moj največji dosežek na tem področju. K sodelovanju pri filmu me je povabil producent in idejni vodja projekta Denis Brnčič, ko je nabiral snemalno ekipo, ki je bila sicer izjemno majhna, a je opravila svojo nalogo. Desetletje, ki ga film opisuje, je v mojem življenju predstavljalo predvsem pot od plenic do rumene rutke, tako da sem pred tem o slovenski metal sceni 80-ih, tako kot večina moje generacije, vedel zelo malo, in kot je prikazano v filmu, tudi samega materiala in informacij o njej ni na voljo praktično nikjer razen v spominih ljudi, ki so to sceno živeli. Slovenska metal scena 80-ih je zgodovina, ki nikoli ni bila zabeležena, zato so to nalogo naknadno opravile Železne stopinje in to še v dovolj pravem času, preden bi vse izginilo v pozabo.

DEJAN: Kako ste se odločali za nabor bandov?

GORJANEC: Kot nekdo, ki je to sceno izkusil osebno, je sodelujoče izbral Denis, jaz pa sem se osredotočil na to, da dobimo čim več uporabnih informacij, iz katerih sem nato lahko skozi scenarij spletel imerzivno, poučno in čustveno zgodbo, ki gledalca pritegne in povleče vase od začetka do konca. Zato sem se tudi odločil, sicer šele kak mesec ali dva pred premiero, da bo zgodba predstavljena iz prve osebe, iz Denisove perspektive, ki kot vodnik popelje gledalca skozi zgodovino. V osnovi je bila namreč mišljena tretjeosebna naracija.

Železne stopinje so imele dvojno poslanstvo: širši publiki predstaviti začetek in razvoj slovenske metal scene ter hkrati izraziti poklon akterjem, ki so jo gradili. Sodeč po številnih pozitivnih recenzijah in odzivih sklepam, da je film obe nalogi opravil nadvse uspešno, in zato sem tudi zelo ponosen nanj.

DEJAN: Med snemanjem filma si torej tudi sam od blizu spoznaval razvoj metal scene pri nas. Te je vloga katerega banda pri tem presenetila ali posebej navdušila?

GORJANEC: Seveda. Mislim, da imajo praktično vsi presenetljivo zanimive zgodbe, nekateri celo v mednarodnem smislu. Pomarančo denimo so vabili nastopati na Japonsko, jeseniški Heavy Company so dobili prvo nagrado publike na tekmovanju Gitarijada v srbskem Zaječarju, Odiseja 2000 pa je leto zatem tam osvojila drugo mesto, in to z Vilijem Resnikom na vokalu. Pri posameznikih pa lahko tukaj izpostavimo odličnega Andreja Janežiča iz Sneguljčice, ki bi skoraj postal kitarist pri Ozzyju Osbournu. Na avdiciji ga je premagal edino Zakk Wylde.

DEJAN: Kateri band je s tega vidika po tvojem povsem osebnem mnenju največji slovenski metal band in zakaj?

GORJANEC: Uh, to je pa težko opredeliti. Od starejših generacij bi tu verjetno najvišje kotirali Pomaranča, a seveda v okviru svojega obdobja. Če se podamo desetletje kasneje, so bili komercialno najbolj uspešni Interceptor, ki jih je bilo vsepovsod polno, še posebej Čulka, ki je bil v oddaji Roka Rocka na nacionalki že malodane maskota. Potem pa imamo tu še »novodobne« bande, kjer se mi zdi, da po mednarodni prepoznavnosti in navezah prednjačijo Noctiferia. Nikakor pa tu ne smemo pozabiti tudi na nekatere druge zasedbe in projekte. Denis Mauko denimo je imel s Condemnatio Cristi in Dreamsphere celo turneje po Evropi in Rusiji, čeprav med domačo publiko to ni toliko znano. Seveda so tu še Metalsteel, ki so bili na turneji z Jamesom Rivero iz Helstar in ki bodo letos izdali že svoj 7. studijski album, hkrati pa praznujejo svojo 20. obletnico delovanja. So torej med slovenskimi metal bandi z najdaljšo neprekinjeno aktivnostjo in največ studijskimi ploščami.

Ker se je težko prebiti preko državnih meja torej resda nimamo bandov »svetovne« veličine, se pa zato ta veličina slovenske metal scene kaže na druge načine in več skupin kot naštevam, več krivice delam tistim, ki jih ne.

DEJAN: V kakšnem formatu pa je izšel dokumentarec? Ga je možno kje kupiti?

GORJANEC: Izšel je samo v obliki DVD-ja, ki je, mislim da, trenutno še na voljo v trgovini Rockerija v Ljubljani.

DEJAN: In za konec morda nekoliko bolj pozitivno vprašanje. Za kdaj imaš planiran svoj prvi letošnji koncert? Vem, da trenutni ukrepi tega še ne dovoljujejo, ampak potekajo morda že priprave za kakšen koncert in za kateri mesec?

GORJANEC: Nobenih načrtov, vsekakor pa čim bo možno. Za Kadilnico of Death v trenutnih razmerah nima smisla delati planov, saj se lahko koncert s slovenskimi bandi uredi zelo hitro, glede na sestradanost publike pa je tudi ta praktično zagotovljena. Upam, da se čim prej znebimo teh virtualnih koncertov, koncertov v mehurčkih in podobnih oslarij in spet zamoshamo, kot se spodobi.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
23. 10. 2021
Chains, Decatholicize, Licence to Hate
KUD Channel Zero
28. 10. 2021
KoD: Valuk, Terminal Disease, Conventus Cerris
Orto Bar, Ljubljana
30. 10. 2021
Cowboys From Hell
Mladinski center Brežice
30. 10. 2021
Decline The Fall, Guattari, Ghost of Veronica
Center mladih Koper
31. 10. 2021
Noč mrtvih: Uporabniki
Mladinski Center Krško
5. 11. 2021
Degress, Anti Slaughter
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana