Kaj hudiča se dogaja z nekdanjim Izbruhovim kulturnim bazenom v Kranju? Metalska zgodba se je nekako zaključila z: »Bazen so nam vzeli, razpad sistema, konec sveta...«, slišali pa smo lahko že vse mogoče variacije te nesrečne zgodbe, od predvidenega rušenja za nov nakupovalni center do odprtja nočnega kluba v teh prostorih.
Tako je izgledalo dogajanje na bazenu minulo soboto. Stotine obiskovalcev, tri plesišča, laser show, prostor, ki je bil zadnjih nekaj sezon v mirovanju spet zadiha s polnimi pljuči ... Del metalske druščine, ki si je dušo privezal dobre pol kilometra južneje v Trainstation Squatu (koncert Metalsteel, Canyon Observer in Era Of Hate), prav tako naleti na govorice o ponovnem delovanju. »Menda se nekaj dogaja, otvoritveni party, gremo pogledat ...« in ob kultnem statusu, ki si ga je prizorišče prislužilo z dogodki v preteklih letih se nismo pustili prositi. Kljub temu, da gre za popolnoma drugačno glasbeno sceno pa smo bili težkometalni prišleki deležni tistih poznanih, pristnih občutkov, ki so vreli na dan ob vsakem nam ponujenem koncertu v teh prostorih. Na hitro izmenjam nekaj besed z obiskovalci. »Bazen! Bazen! Kakšna sreča, da se tu spet nekaj dogaja!« v navalu evforije poroča prav vsak. V najaktivnejših časih je bil prostor namreč aktualen za izredno širok spekter glasbenih okusov, predvsem pa je združil tisti živelj, ki se drži stran od raznih diskotek tipa Planet Tuš ter nasplošno zbirališč pop kulture, kjer sistem vrednot zavzema tekmovalnost, agresijo, sikanje, pretepe. V tem pogledu smo si edini in nismo sami, ki take prostore krvavo potrebujemo. A za kakšno ceno? Podrobneje poglejmo zgodbo alternativnga dogajanja v gorenjski prestolnici.
Andraž Šulc, bivši vodja in predstavnik društva AKD Izbruh, v intervjuju konec marca preteklega leta pove del resnice. Sramotno je, da Kranj kot četrto največje slovensko mesto nima enega prostora za mladinsko kulturno ustvarjanje, tistih nekaj društev, ki delujejo v centru mesta pa obratuje bolj na papirju kot dejansko. Po zaprtju razvpitega Delavca, v katerem je mladost preživljala prejšnja generacija, s strani občine nikdar ni bilo resne pobude za kakršnokoli mladinsko udejstvovanje. Kljub vsemu je Kranj tako znotraj države kot tudi širom Evrope znan kot točka z močno alternativno dejavnostjo. Ni skrivnost, da so ravno uporni punksi, katerih pojavnost bi marsikdo najraje zreduciral na »popivanje in zadevanje« tisti, ki so vsem nam pripravili teren za izvedbo omiljene dejavnosti. Oni so tisti, ki so v gnilem kupu razpadajočega betona videli potencial resnega ustvarjalnega prostora. In kot mulci smo vse od 2001 dalje ponujeno zajeli z veliko žlico, tedaj plačevali »prostovoljne priskevke v višini 50 do 200 sit« in gledali kako raste. Raste s prostovoljnim delom teh herojev. Skupaj smo prebrodili nešteto težav, od kraje strehe ter agregatov do poplav, ob grožnjah z rušenjem hodili na proteste in bili vse do konca Pernetovega županjevanja pri tem kolikor toliko uspešni. Stavba, ki jo je že močno načel zob časa pa že dolgo ni več spominjala na zapuščeno ruševino temveč celo pridobivala na ugledu, oder velike dvorane, zvok, most čez nekoč plavalno površino ... Vse je dodajalo dvorani čar, ki mu daleč naokoli ni bilo para. Z rastjo povpraševanja za dogodke pa so se sčasoma kresala mnjena glede vizije programa tudi v samem kolektivu AKD Izbruh. Del ekipe, ki še danes program izvaja v drugih prostorih (nekoč Subart, danes Trainstation Squat) je želel vrhunsko opremljen prostor ponuditi nekoliko bolj komercialno uspešnim izvajalcem – v nabito polnem prostoru smo tako lahko gledali skupino Niet, Dubiozo kolektiv in tako dalje, medtem ko je drugi del ekipe težil k temu, da Bazen ostane navoljo izključno manj zastopanemu delu alternative ali z drugimi besedami: »Vse, kjer je več obiskovalcev kot članov banda je pop, tega se ne gremo.«
Kakorkoli, med tem časom se je zaključil postopek denacionalizacije in s tem vrnili kranjsko alternativo v čas srednjega veka oziroma fevdalizma. Izredno pomembnim, lepim, premožim družinam so vrnili ogromen kos zemljišča, na katerem se nahaja objekt ... In bivši župan Gros, zastopnik družine Majdič je od tedaj za uporabo prostorov čez noč lahko zahteval skoraj šestdeset tisoč evrov in v primeru neplačevanja zagrozil z izselitvijo. Občina je v zadnjih letih delovanja Bazena, ki se je lahko pohvalil z izredno dobrim programom, pokazala nekaj posluha in dokler je bilo to možno fevdalcem izplačevala zahtevano vsoto nekaj sezon. Hkrati pa so prišla nova pravila – inšpekcija zaradi kajenja, regulacije glede varnosti, za dogodke je zaradi bližine vode kar naenkrat bilo potrebno najeti potapljače – jasno je, da društvo ob programu, ki ga vrši ne bi moglo plačevati najemnine in hkrati poskrbeti za vse, kar je sicer teklo samo od sebe, nato pa se je z butastimi predpisi vmešala država. In tako spet pridemo do bistva tega gnilega sistema – delajmo le tisto, kar se splača. Na šanku v svetlečih kozarcih ponudimo koktejle za pet eurov in pred dvorano poslušajmo driftanje Audijev (ki bi sicer bili parkirani pred Planetom Tuš). Kmalu je sledila tiskovna konferenca, kjer so Izbruhovci povedali svoje, za kar sem dobil občutek, da v javnosti ni bilo najbolje sprejeto. Vizionarji so čez noč postali »nesposobni ušivi punksi«, slišali pa smo lahko tudi podporo razrešitvi v smislu: »Ne moreš kr k nekomu pridt v bajto pa rečt 'to je moje', kot so Bazenčani naredili«. Uprli so se že pred tem, uprli so se 2001, ko so zasedli prašno sivo stavbo in jo spremenili v center gorenjske alternative, kajti po pravni poti v Kranju to ni bilo mogoče. In sedaj naj bi s svojim trudom hranili fevdalca, ki je ves čas skrbel za to, da v Kranju ni bilo dogajanja za nas?
Sam sem lahko kvečjemu hvaležen, da si zrak delim z ljudmi s tako močnimi načeli in neuklonljivostjo. Prav tako sem Bazen najbolj cenil ravno zato, ker je nastal z žulji prostovoljstva, kjer nismo potrebovali evakuacijskega načrta in računa poleg pijače, kjer si si v petek zvečer lahko odtrgal svoj košček svobode in pozabil na ta bolani, z birokratskimi vzvodi prepojen svet, ki služi za napajanje že tako dobro situiranih. Tu se je zgodba z Bazenom za hip ustavila, s tem je bila na potezi alternativa, ki se je spet takoj izkazala. Malo po padcu Subarta se kot na Bazenu iz vsaj pet let zapuščene stavbe ob železniški postaji kot rak čez družbo po stenah nekoč industrijsko rjave lesene barake, bivše trgovine razlezejo grafiti, ki glasno sporočajo mimoidočim: »Še smo tu!«. Prostor zaživi v zvoku, zopet ob obrazih istih ljudi, ki so spet poskrbeli, da nam v Kranju po žilah teče prepotrebna energija in volja, saj spet lahko kulturno živimo. Vendar pa se klub vrhunskosti nekajkrat manjše dvorane občutki ne morejo primerjati s temi, ki smo jih doživeli na Izbruhu. To soboto, ko sem ob potikanju po notranjosti spet začutil, kako mi žleze v kri špricajo hormone sreče, ob podoživljanju spominov in zavedanju dejstva, da je ravno ta prostor tisti, ki je rodil toliko dobrih alternativcev, ki ne delijo vrednot tega bolanega, vase podirajočega se sistema, začnem razmišljati o ponovni aktivnosti metalcev v teh prostorih.
Navdušen nad celotno izvedbo dogodka naslednji dan kontaktiram organizatorje dotičnega dogodka, Vibe Department ter povprašam glede najema bazena. Bazen kot prostor je torej na trgu, priviligiranih ni, šteje samo denar. Cena najema celotnega kompleksa naj bi po besedah organizatorja znašala okoli 400 €, najem velike dvorane naj bi bil dostopen že za 200 €. Za primerjavo, ljubljanski Orto dobite za 250 €, Channel Zero za 350 €, Gala Halo za 600 €, Kino Šiška za 1500 do 3000 €. Vendar pa je dvorana v trenutnem stanju gola – brez šanka, odra in ozvočenja, legendarnega mostu prav tako ni več. Za samo izvedbo dogodka tako prištejmo že 800 € za osnovno ozvočenje in luči, kar Bazen žal ne uvršča več med dostopnejše dvorane. Čase, ko nam je bilo na razpolago društvo, ki je dobesedno častilo svoj čas in ozvočenje so torej mimo. Prav tako danes ne želimo garati za to, da bandom ne moremo izplačati potnih stroškov, ker velikost prostora zakonsko določa spet neko bolano število dragih varnostnikov, kar statistično sicer ustreza številu potrebnih posredovanj na pop kulturnih dogodkih, nikakor pa to ni potrebno v katerikoli izmed subkultur, ki so se svoj čas zbirale na Savskem otoku. Kakorkoli, na senčno stran družbe smo stopili sami, z zavedanjem, da proti pokvarjenosti dobro situiranih ljudi, katerim je najvišja vrednota družbena moč in vpliv, ki sami sebi pišejo zakone tako, da so zaščiteni kot kočevski medvedje, jasno nimamo šans. Glavno je, da se ne predamo – četudi bi marsikoga osrečil metalski dogodek na Bazenu, ki je dostopen vsem po plačilu 200 € pa se vprašajmo, če se s tem res želimo prikloniti sistemu, ki je vse izigral in s tem še naprej podpiramo bolano nepremičninsko zgodbo te preklete države.
