Iz zakladnice: Ali še znamo ceniti recenzije?

Oziroma: Ali potrebujemo glasbene kritike, novinarje in s tem ali potrebujemo Paranoid?

Pot nekega glasbenega izdelka vselej stopa mimo raznovrstnih mnenj o vrednosti krajših ali daljših glasbenih sklopov. Najsi bodo to navdušenja, preziri ali povsem medla in ravnodušna mnenja. Vrednostno ocenjevanje nekega umetniškega dela je pereča tema, povezana s precej raznolikimi elementi in predvsem s tem, da je nemogoče postaviti ocenjevalne kategorije, ki bi zadostile vsem objektivnim in subjektivnim kriterijem. In vsakemu posamezniku posebej. A hkrati je to v svojem bistvu čar umetniškega dela in tako tudi daleč od tega, da bi bile takšne zagate prisotne le na področju glasbe. Debate in soočenja okoli vprašanj o pomembnosti kritike so bila (enkrat bolj drugič manj) vselej prisotna. In s podobnimi težavami nekega določenega časa in tehnologij, ki so v tistem trenutku prisotne, se tako slične polemike ponavljajo iz generacije v generacijo, zatorej se jim tudi ter predvsem dandanes ni moč izogniti.

Glasbeno kritištvo je področje raznovrstnih predstav in mnogih idej, ki so povezane z zakaj, kako, kdo in verjetno predvsem z vprašanjem, čemu služi kritika glasbenih izdelkov in dogodkov. V prvi vrsti se zagata prične že s tem, kako obširen je razpon med glasbeno kritiko klasične glasbe, ki jo v večji meri pišejo glasbeno izobraženi posamezniki, in preostalimi, popularnejšimi zvrstmi. V to, kdo in kako naj bi vsakdo pisal besedila o glasbeni vrednosti nekega izdelka, se ne želim spuščati, kar tudi ni namen ne tega besedila kot tudi ne področja kritike umetniškega dela. Kajti če se začne področje standardizirati, dobimo suhoparna besedila v stilski vrednosti birokratskih dokumentov in če že, potlej raje delo prepustimo programski kodi, ki pod oznako »umetne inteligence« zmore spisati lepše besedilo, kot je birokratska faktografija.

Rajši kot zgornje misli bi zastavil pomembnejša vprašanja. Kje je glasbena kritika v tem trenutku? Kdaj kritika preneha služiti svojemu osnovnemu namenu? Kdaj postane izključno samo še kot dopolnilo kapitalističnemu mozaiku? Najverjetneje takrat, ko ocena izdelka postane oglas v slično zapisane besede in ne kaj dosti drugega. Ali vprašanja z drugega zornega kota. Kako izboljšati kritiko? Kako jo pisati na nek izvirnejši način? Je to sploh mogoče? Je preprosto vse to povezano z glasom svoje generacije, ki je (naj se še tako upiramo) del našega bita in okolice?

Metal scena je po svoji prostranosti žanrov in ideoloških pogledov znotraj same sebe razvejana do skrajnosti in s tem dopušča malo morje pristopov v ocenjevanju nekega albuma ali koncertnega dogodka. Nekomu je pomembnejše ozadje nastanka, drugemu striktno vsebina, nekdo se vtakne v majhne detajle, naslovnico albuma, občutke, koncertno izvedbo itd. Pa kljub temu se mora obdržati razkorak med mnenjem in oglasom. Tudi zapis enega izmed predhodnikov o pomembnosti forumskih zapisov ima pomembno težo, pa najsi gre za ocene, kot so enobesednice ali n-vrstic čustvenih izlivov o občutjih, ki so nastajala med poslušanjem nekega albuma ali koncerta. Je potemtakem glasbena kritika vendarle pomembna? Upam si trditi, da je.

Vendarle pa je kritika dandanes že na stopnji, kjer ji je mogoče izreči, da je obsojena na to, da postane sama sebi namen in da jo prebira (vsaj večinoma) le tisti del prebivalstva, ki piše glasbene kritike ali ki kakor koli ustvarja glasbene viže. Ta proces sčasoma privede kritiško dejavnost v prisilno držo, kjer se zabubi v svoj varni mehurček in sredi takšnega okoliša začne izumljati svoje izrazoslovje, vrednostne kategorije, nekakšen svet znotraj sebe, skorajda svojstveno komuno, ki se ogradi okoli sebe in postane za zunanjo publiko nedostopna. Najsi bo to z vidika razumevanja in dojemanja ali povsem preprosto takšna besedila za preostale ne vzbujajo več nikakršnega zanimanja.

Takšen razvoj pelje do jasnega cilja in zato postavim še malce bolj drastično vprašanje. Kaj se zgodi, če kritika propade in preneha obstajati? Brez kritištva metal sceni grozi črn scenarij. Brez nje umetniški izdelki v najboljšem primeru začnejo stagnirati, ustvarjalci pa brez kritike tudi izgubijo delec uporniškega, ki jih potiska naprej. Torej je bolj verjeten scenarij ta, da se v takšnem primeru krivulja stvaritev vse bolj preusmeri proti dnu.

Z do sedaj napisanim želim namigniti na pomembnost glasbenega kritištva (tudi forumska in preostala družbena mnenja spadajo sem) in v splošnem glasbenega novinarstva ter prav tako s tem na obstoj Paranoida. Novinar do bralca prenese tisto, kar obiskovalca med koncertom ne doseže ali mu ni dosegljivo. Prav podobno kot poslušalcu določenega albuma. Glasbeni novinar pridoda k mozaiku predstave o nastanku in obstoju neke glasbene entitete. Bralca recenzije pravzaprav nihče ne želi prepričati o nečem, česar ni pripravljen sprejeti. Če pa zna prisluhniti, je to vsaj precej dober namig? Seveda kritika, reportaža, kolumna itd. niso le ocena, prinašajo dodatno vsebino, ki jo potrošnik izdelka ne secira z vseh mogočih kotičkov, ampak dobi majhne drobce, recimo temu v kuharskem žargonu »predjed« ali včasih tudi »glavno jed«, za kaj več pa ostane posameznikova ljubezen ali obsesija do glasbe. Nenazadnje kritika v svojem bistvu mora biti vsaj malce konfliktna, a ne tako, da sestoji iz plehko dramatičnih elementov, ampak v takšni maniri, da se odvije dvostranski monolog bralec–pisec. Še v najboljšem primeru se odziv spontano odvije z glasnim izustenjem strinjanja ali nestrinjanja. Tudi pohvala je na žalost res redek pripetljaj. Pa vendarle, brez kritičnega mišljenja (ja, tudi v globalnem smislu) stvari uberejo precej krtjo pot v temačnost ne glede na to, da je kaj takega na zunaj alfa in omega metalskega sveta.

Pa veselo prebiranje Paranoida še naprej.